28. 6. 2023
Naj vam povem svojo zgodbo. Je precej romantična. Ali pa tudi ne ... Predvsem pa kaže na to, da internet še zdaleč ni nova stvar, problem je samo v naši nerazgledanosti. Tudi moji ... In naivnosti!
Začelo se je februarja 1991, ko me je direktor Večera poklical k sebi in vprašal, če bi naredil redakcijski sistem za časopisno hišo. Bil sem dovolj mlad in neumen, da sem rekel da, on pa tudi ni vedel, kaj to pomeni, in sva si segla v roke (mene je še čakala vojska, pa tudi štipendijo sem imel pri
Hidromontaži, ki je vmes propadla, pravzaprav je propadla celotna strojna industrija v Mariboru, a to je že druga zgodba, ki bi jo tudi moral nekdo obdelati ... ne smemo pozabiti, da je Maribora veljal za Jugoslovansko silicijevo dolino - imel je prvi računalnik, prvo mrežo, prvi mednarodni knjižnični sistem, Kobis še danes dela ...).
Skratka, da ne zaidem.
Interneta takrat še ni bilo, pa sem za razlago prosil profesorja na faksu (no, tudi študiral sem še takrat), ki mi je v zadnjem letniku popolnoma spremenil pogled na vse. NA VSE! V globalu!
Numerične metode pri
dr. Andru Alujeviču bi še danes dal kot obvezni predmet že v prvi letnik vsake srednje šole, ker na tem temeljijo vse stvari v življenju (med prvo uro na faksu je Andro dejal, ko imate pred sabo problem, si rezultat enostavno izmislite, potem pa računaje nazaj ... če je potrebujete preveč surovin, rezultat zmanjšajte, če je premalo, povečajte ...
simpl ko pasulj!).
Čez čas, ko sem oddajal seminarsko nalogo in bil še vedno pod vtisom epohalnega razkritja, sem dr. Alujeviča vidno šokiral, ko sem naprintal graf s popolno krivuljo. Ni mogel verjeti, da to računalniki zmorejo (v resnici sem elipse prekrival z belimi kvadratki) in mi je od navdušenja ponujal celo službo asistenta, kar pa seveda nisem sprejel, ker sem imel že dogovor na Večeru.
Pa sem se mu zahvalil in mu razložil svojo situacijo, poleg pa dodal vprašanje, kaj je to redakcijski sistem?
Seveda mi je odgovoril in sicer tako, da nisem nič razumel, danes pa vem, da tudi on ni vedel, kaj ga sprašujem.
Potem pa mi je nek drug profesor
dr. Gaborovič (pri njem sem delal vse tri matematike, a le pri prvi sem uporabil trik vseh trikov! - ga razkrijem kdaj drugič) mimogrede omenil, če sem že pogledal Small talk?!
Ha???
Kakšno vezo pa ima to z redakcijskim sistemom?
Čeprav (še) ni bilo interneta, pa ljudje v votlinah vendarle nismo živeli. Imeli smo elektriko, računalnike in BBS. To so bili strežniki, kjer smo radovedneži izmenjevali misli, ideje, kasneje tudi slike ... Še predstavljati si ne morete: telefon je bil že tako in tako drag, jaz pa sem ure in ure visel na liniji ... Huh, moj rekord je bil 220 ur na mesec (skoraj bi bankrotiral zaradi telefonskega računa).
In tam sem se prvič srečal s Small talkom.
Polovica ga je zagovarjala in hvalila, drugi pa so se zmrdovali nad ceno, zaprto skupnostjo, predvsem pa akademskim pristopom, saj je bil Small talk v prvi vrsti namenjen izobraževanju.
No, tu so me kupili. Na naših univerzah so še vedno učili predpotopen Fortran, o Small talku pa nič. Izpit iz računalništva sem naredil na amiginem basicu s programom križci in krožci, ki so se sami učili. Oceno sem dobil 9/10, ker profesor ni verjel, da to deluje, čeprav je sam ure in ure testiral in študiral kodo.
A to je bil moteči element (tudi ena iz predavanj dr. Alujeviča). Izpit sem naredil, za Small talk pa se nisem več sekiral.
Razlog pa je bil ta, da je takrat prišel na svet Visual Basic (for DOS, da se razume!), ki se je hvalil, da je prvi pravi objektni programski jezik in, da bo povzročil največjo revolucijo v računalništvu (no, Small talk ni bil prvi, pa je bil predstavljen 1. septembra 1972 in je bil od vsega začetka objekten, le da mnogi niso vedeli, kaj to pomeni - očitno tudi Gates ne, ali pa nas je zavajal). A Bill Gates (on osebno je sodeloval pri tem) je vendarle naredil nekaj pomembnih sprememb:
- Visual Basic je deloval samostojno (le VBrun100.dll ste morali priložiti).
- Visual Basic je bil smešno poceni (v primerjavi s pregrešno dragim Visual Age podjetja IBM, ki je veljal za izpopolnjeno različico Small talka).
- Small talk, čeprav je bil v funkcijah, ki niso zahtevale grafike, neverjetno hiter, pa je bil z grafiko pomnilniško neverjetno požrešen (ne pozabit - so so bili časi, ko je bilo 640Kb pravo razkošje).
Vsem novodobnim objektnim programerjem se je odvalil kamen od srca, ko smo videli Microsoftov Visual Basic. To je to ... Moramo pa biti iskreni: tudi Small talk razvijalcem se je milo storilo, ko so videli, kakšen bi moral biti njihov IDE.
Čeprav je bil Visual Basic na nek način kopija Small talka, se pri Xeroxu niso preveč sekirali (tako kot jim je bilo vseeno tudi za miško, GUI, UX, OOP ... niso vedeli, kaj imajo v rokah). Ko pa je Visual Basic zrasel v Visual Studio in potem v .Net 1, 2, 3, 4 ... nihče ni več pomislil, kje je original.
Jaz tudi ne.
Celo verjel nisem, da bi lahko preživel, saj vrsta drugih programov tudi ni (se še kdo spomni Borland Delphi?).
30 let kasneje30 let kasneje pa je naneslo, da je Google (zaradi varnosti, kakopak, vedno je za vse kriva varnost!) blokiral povpraševanja s funkcijo XMLHttpRequest. To je funkcija, ki prebere izvorno kodo internetne strani in z njo naredi, kar pač naredi. Seveda so nekateri na ta način "kradli" gesla (phishing pages), nekateri pa smo na ta način avtomatizirano zajemali vreme, male oglase, celo stanje na kripto borzah ... Marsikaj ...
Septembra, ko je Small talk praznoval abrahama (nisem vedel, da še živi), sem naredil eksperimentalno stran
U3 (prebere se ju-tri.si) in začel graditi AI novinarskega robota. Robot s funkcijami umetne inteligence nekaj sekund po tem, ko se zgodi potres, objavi članek o tem. Sproti spremlja ceno elektrike in jo primerja z včerajšnjo. Gleda najbolj vroče last-minute turistične destinacije. Spremlja temperature rek, morja, zraka. Spremlja radioaktivnost po Evropi (saj veste, zakaj - po 27 letih dela pač medijem povsem ne zaupam). Spremlja borzo Ljubljansko, Frankfurtsko, borzo zlata in dragih kovin. Spremlja kriptovalute na (kitajskem) Binance. Spremlja cene plina, nafte. Spremlja Youtube. Spremlja Avto.net, Nepremicnine.net ... Veliko stvari bi še dodal, če Google z varnostnim ukrepom vsega ne bi ustavil.
In sem spet, poglej ga zlomka, naletel na Small talk.
Ko danes gledam Small talk, ni niti približno tak, kot nekoč. Število knjižnic se je izdatno povečalo. IZDATNO !!! Čeprav je koncept jezika star več kot 50 let, v sodelovanju z različnimi okvirji (recimo: framework Zinc HTTP Components) se še vedno odlično spopada z "najnovejšimi" izzivi (leta 2017 je bila pred njim samo Java, čeprav so za Small talk vedeli le redki). Small talk ima svoj spletni strežnik, svoj brskalnik in Googlova domišljavost, da so največji na svetu, mu ne seže niti do kolen.
Še gane ga ne!Vse to, kar mi je Google preprečil, bo Small talk popravil. Z lahkoto! In še mislil si ne bi, da je rešitev tako preprosta. Google, spametuj se!
Zato na tem mestu napovedujem izid nove verzije Novinarja robota U3 s še več funkcijami umetne inteligence in narejenega s 50 let starimi orodji. Na to sem še posebej navdušen, ker stare rešitve ne podležejo kapricam modernih požrešnežev!
Še to ...
Tudi Small talk ima vzornike. Jezik namreč temelji na
Simuli, ko so ga 1962 naredili na Norveškem.
Alan Kay (eden od izumiteljem Small talka) je leta 1968 predstavil DynaBook, koncept tabličnega računalnika po katerem je narejen iPad.
Tako da: Jobsi, Gatesi, Bezosi, Muski in podobni, sram vas je lahko, ker se kitite s tujim delom in bogatite na račun tujega znanja!