Čeprav smo še vedno preveč kontaminirani, da bi lahko realno ocenjevali lik in delo Steva Jobsa, pa nekaj mitov o njem že lahko ovržemo

že nekaj let visi v zraku: kdo si bo prvi upal predstaviti ustanovitelja Appla Steva Jobsa takega, kot so ga videli mnogi, premnogi. Tisti, ki so ga poznali, namreč, so govorili o nadutem, arogantnem in domišljavem šefu, ki je poniževal zaposlene, zanikal očetovstvo, izdal najboljšega prijatelja in verjel, da je Bog. Mislite, da je to pretirana ocena kakšnega sovražno nastrojenega zavistneža? Kje pa! Steve Jobs je sam sebe pogosto imenoval tehnološki revivalist, ki ne prodaja potrošnega blaga, temveč življenjsko vizijo, redkim izbrancem, ki so si predstavitve novih izdelkov lahko ogledali v živo, pa je že v uvodu povedal, da tako blizu Bogu ne bodo nikdar.

Ali je pri tem mislil nase, ali na svoje izdelke, ni znano.

Ko je Steve Woznaik, verjetno edini pravi Jobsov prijatelj, prebral scenarij za drugi biografski film o Jobsu, je zgolj na kratko pripomnil: "To ni zgodba o človeku s katerim sem ustanovil Apple."

Tudi on ve povedati več o Jobsovih koleričnih izpadih, kot o zmagah.

Potem, ko je prvi (kvazi) biografski film o življenju računalniškega fantasta (upodobil ga je Ashton Kutcher) klavrno propadel (pokriti niso uspeli niti stroškov snemanja, kaj šele igralcev), se tudi drugemu filmu, ki pravkar igra v naših kinematografih, ne obeta boljša usoda. Dejstvo je, da je spomin na Jobsa še preveč živ, da bi lahko ocenjevali njegov prispevek k razvoju človeštva in se neobremenjeno soočili z njegovim trdim in neživljenjskim karakterjem. Mnoge je še vedno strah, da bo iz kakšne omare skočil okostnjak s predirnim piskajočim glasom, globokimi očmi in uvelimi lici., ki je bil nesramno kreativen pri žaljivkah in trdega srca pri odpuščanju. Največ ljudi je odpustil v dvigalu, ker ga je zmotila kakšna malenkost, zato so zaposleni pri Applu raje uporabljali stopnišča, kot pa bi tvegali skupno vožnjo z diktatorjem.

Po drugi strani pa je res, da to, kar je Jobs preživel v pol stoletja svojega življenja (umrl je 5. oktobra 2011 star 56 let za rakom trebušne slinavke), si ne zasluži niti najhujši sovražnik. Biološka mati in oče sta se mu odpovedala in ga želela nazaj, ko je obogatel. Zaradi neznosnega značaja so ga zaposleni leta 1985 dobesedno nagnali iz njegove lastne firme. Hči Liso nikdar ni priznal za svojo, čeprav je test DNK to potrdil. Prijateljev ni imel. Steva Wozniaka, prijatelja, ki mu je večino časa stal ob strani in s katerim sta skupaj ustanovila Apple, je osebno in brez odpravnine odpustil iz skupne firme. Wozniak je večkrat javno povedal, da ne kuha nobene zamere in, da mu je vse odpustil, Jobs pa svojih dejanj ni nikdar obžaloval.

Čas podlih fantov

Jobs je v svoji karieri imel veliko vzponov in padcev. O burnih letih iz začetka računalništva govori tudi najbolj poznan nizko proračunski film Pirati iz Silicijeve doline. Film opisuje, kako sta Bill Gates in Jobs odkrito tekmovala, kdo bo ukradel čim več idej. Danes je vsem jasno, da je bil Gates amater proti Jobsu, ki je bil marketinško tako prepričljiv, da ni bilo trohice dvoma, da je vse, kar nosi oznako obgriženega jabolka, njegov izum. Miško, ikone, okna so veliko prej iznašli pri Xeroxu. Tudi s predpono i pri imenih izdelkov so prvi začeli pri Compaqu, iPhone pa je bil samo logično nadaljevanje pred tem zelo uspešne HP generacije dlančnikov iPaq ...

Še celo ideja za iTunes, kjer ne prodajajo glasbenih albumov, pač pa posamezne pesmi, ni zrasla povsem na njegovem zelniku. Jobs je prav dobro poznal zgodbo Sergeja Mihajloviča Eisensteina, ki je leta 1925 posnel enega najpomembnejših filmov v vseh zgodovini filmske industrije Križarka Potemkin. Celuloidni film je bil takrat drag, snemanje filmov zahteven postopek, a ko so sodelavci videli, da Eisenstein reže svoj lasten, pravkar posnet film, so bili prepričani, da se mu je zmešalo. Šele, ko so zmontiran izdelek videli na platnu, je postalo jasno, zakaj je ta film eden najpomembnejših vseh časov. Jobs je v svojih intervjujih večkrat omenil znamenito sceno iz filma na stopnicah v Odesi. Eisenstein je prav v tem kadru izkoristil nenavadno lastnost možganov, da povezujejo na videz nepovezane slike ter samodejno gradijo zgodbo. To je ideal, ki mu je Jobs posvetil celo življenje – premagati možgane.

Način, kako je Jobs uporabil znanje iz filmske industrije v svetu tehnologij, kaže širino njegovega razmišljanja. Ko je začel po 1 dolar prodajati posamezne pesmi in ne celih albumov, je glasbena industrija najprej zamahnila z roko, potem, ko je bilo prepozno, pa so ugotovili, da je imel Jobs prav. Ljudem je všeč pesem ali dve, zakaj bi kupovali cel plošček?! Njegova poteza ne samo, da je ustvarila prvo božanstvo iz družine i (govora je seveda o iPodu), pač pa je na glavo postavila celotno glasbeno industrijo, ki je nekaj časa v nebo vila roke, češ, da gre za propad civilizacije, a so se kljub apokaliptičnim razmeram uspeli preoblikovati in danes ustvarjajo dobičke, kot še nikdar. Še več! Danes založbe celo same objavljajo po spletu skladbe glasbenikov in vabijo uporabnike k poslušanju, čemur so se v začetku digitalizacije glasbe odločno upirale.

Z Jobsovim iPodom pa je povezana še ena zanimivost.

Ali veste, kaj je dejal Henry Ford, ko je leta 1925 iz njegovega tekočega traku prišel prvi barvni avto? Vzkliknil je. "Vseeno, kakšne barve je, samo, da je črn." Mimogrede: ali ste vedeli, da je Ford svojim delavcem pravil, da jih ne plačuje on, pač pa kupci?!

Ko je Steve Jobs leta 2001 predstavil prvo različico iPoda, se je ta od konkurence razlikoval samo po eni stvari: imel je bele slušalke. Tudi Fordov prvi barvni avto je bil bel. Svetu je zavladala prava manija belih slušalk, kar je Jobsa dobesedno izstrelilo na vrh tehnoloških vizionarjev.

Vse to samo zaradi belih slušal in razrezanih albumov ...

Jobs je bil velik perfekcionist. Bolan perfekcionist. Kolerik.

Čustvena razvalina!

Zgodilo se je leta 2010 na predstavitvi iPhone 4. V dvorani (na predstavitvi so bili večinoma novinarji in blogarji iz celega sveta) je bilo aktiviranih 570 brezžičnih WiFi točk. Zaradi tega je telefon, ki bi ga moral Jobs predstaviti zbranemu občinstvu, odpovedal. Takšnega števila brezžičnih točk namreč programerji niso predvideli. Jobsa je dogodek seveda razbesnel in od vseh v dvorani je zahteval, da nemudoma izklopijo telefone in računalnike, sicer bo predstavitev prekinil. Besen je bil tudi zato, ker je bilo jasno, da so tudi Applovi izdelki ranljivi. Čeprav je predstavitev po nekaj minutah normalno stekla naprej, pa je pravi vulkan gneva običajno sledil naslednji dan. Takrat tega ni bilo, čeprav so trepetali vsi od vratarja do šefov oddelkov.

Jobs je bil hudo bolan.

S strogo dieto, eksperimentalnimi zdravili in vrhunsko oskrbo je 4. okrobra 2011 Steve Jobs še zadnjič stopil na oder. V rokah je držal iPhone 4s, zadnji izdelek z njegovim podpisom. Dan po prezentaciji mu je odpovedalo srce.

Kakorkoli gledamo na Jobsovo zapuščino, na njegovo osebnost in premike v družbi, ki mu jih je uspelo doseči, je zares pomembna samo ena stvar: Steve Jobs je verjel, da lahko z enim modelom telefona zadovolji potrebe vseh ljudi sveta.

Danes družina telefonov iPhone 6 šteje štiri člane, kmalu bo prišel še peti. Več kot očitno je, da Apple brez Jobsa postaja enak, kot so konkurenti (Samsung ponuja skoraj 80 različnih modelov telefonov namenjenih vsem starostnim skupinam). In prav v tem delu se vidi Jobsova kontroverznost: čeprav je gradil svet na inovativnosti in kreativnosti, pa je vseeno imel v mislih monolitno družbo enega telefona, enega računalnika in enega Boga - njega.

Ste se kdaj vprašali, kdo v raju ni ugriznil v sad drevesa modrosti? Jabolko je namreč ugriznjeno samo enkrat ...