V projekt eZdravje smo Slovenci zmetali že več milijonov evrov, dobili pa kopico nezadovoljnih operaterjev in ogorčenih uporabnikov. Tudi Računsko sodišče že več let opozarja na nepravilnosti, končne rešitve pa ni. To je le ena od mnogih zgodb o brezčasnih e-projektih.

Včeraj je bil posvet o nujnosti digitalne preobrazbe v zdravstvu, ki nas je (ne)hote spomnil, da ima Slovenija poleg TEŠ6 in drugega tira še en kričeč primer nesposobnosti vseh vlad in poslancev od leta 2008 naprej.

Projekt eZdravje se je začel septembra 2008. Čeprav je računsko sodišče večkrat izdalo negativno mnenje in mnenje s pridržkom, projekt še naprej mirno pljuje po cyber vesolju, končne rešitve pa od nikoder. Namesto racionalizacije poslovanja, smo dobili sistem, ki razpada (ne samo informacijsko), zaposlene, ki se pritožujejo nad povečanim obsegom birokratskih del, poleg tega pa, kdo pri vragu se loti načrtovanja programskih rešitev leta 2008 s ciljem zaključka leta 2023?!

V 15 letih se toliko stvari spremeni, da je celo laikom jasno, da projekt eZdravja že na polovici poti ne vzdrži nobene resne strokovne presoje. Celo več! Danes v svetu ne govorijo več o e-zdravstvenih projektih (mimogrede: Hrvati so isti projekt razvili v samo nekaj mesecih), pač pa o digitalni preobrazbi, ki je veliko širši in družbeno globlji pojem. Do te točke slovenski vladni e-zdravstveni odločevalci še niso prišli.

Da naši poslanci za čestitke ne vedo za kaj gre pri e-projektih, kažejo prihajajoče evropske volitve. Nekateri se že hvalijo s projekti eVasi in eMest, pozabljajo pa, da je denimo v Mariboru že davnega leta 2002 v času županovanja Borisa Soviča potekal projekt Maribor e-mesto. To so bili med drugim tudi časi razprav ali naj bo Maribor e- ali i-mesto (ne pozabit, da je to bilo pet let pred Applovimi iPhoni in devet let pred iPadi).

Samo po sebi se zastavlja vprašanje, kaj je šlo narobe, da se 17 oziroma 10 let kasneje še vedno pogovarjamo o projektih, ki bi morali biti že davno realizirani in vmes vsaj enkrat posodobljeni? Zdi se, kot da e-projekti nikdar ne zastarajo. Kot da so zmeraj med nami in jih lahko vsakdo uporabi, kot mu paše.

Tudi e-učbeniki so podobna zgodba. Prav boleče je, da danes ob prihajajočih izzivih šolskega sistema še vedno govorimo o pretežkih torbah, nič pa o poklicih in orodjih prihodnosti. Projekt e-knjig in e-učbenikov se od leta 2007, ko smo pri Večeru skupaj z osebnim angažmajem dr. Elka Borka predstavili prvi e-učbenik, ni veliko spremenilo. Tisti, ki so bili desetletje in več plačani za to, da bo v šolski torbi zgolj pametna tablica, so dokazali svojo nesposobnost, a se še zmeraj čutijo poklicane, da odločajo o šoli v naslednji dekadi.

Mar res ni nikomur jasno, da morajo šolski sistem razvijati vizionarji in ne šolniki? To je tako, kot če bi za biotsko raznovrstnost skrbel mesarji.

Je pa v zadnjem desetletju na področju iUčbenikov, iZdravja in iMest nastalo nekaj kvalitetnih neodvisnih rešitev, ki zgolj potrjujejo nesposobnost vladnih e-projektov. Ljudje se pač znajdejo in sami razvijejo rešitve, ki jih trg potrebuje. Zato pa Estonija in Avstrija nimata e-projektov, pač pa rešitve kupujeta na trgu. Tak pristop je cenejši, rešitve pa lahko takoj uporabljajo.

Zato, pokopljimo že enkrat e-projekte iz prejšnjega desetletja. Če smo jih zamudili, poskrbimo, da bomo vsaj sedaj v koraku s časom.