Odkar je 24. julija 1969 prvi človek stopil na Luno, so mnogi prepričani, da smo na pragu vesoljske revolucije, a zgodila se nam je informacijska revolucija, ki je še bolj utrdila pionirsko vlogo Večera.

Leto 1991 je bilo za Večer prelomno v več ozirih. Takrat mlad, podjeten in novostim naklonjen direktor Božo Zorko je dal zeleno luč projektu informatizacije. Sicer ne za Večer (je bilo preveč tvegano), pač pa za tednik 7dni, ki ga je vodil Mirko Munda. Munda je ob sebi zbral potrpežljivo ekipo in prvi zagrizel v digitalno prihodnost. V resnici ni nihče vedel, kako bo šlo, a to je pač prekletstvo vseh prvih korakov.

Res je, da takrat za print ene strani potrebovali 7 ur (TV spored smo tiskali čez vikend) in imeli smo enega prvih laserskih tiskalnikov v Sloveniji, a žal hitreje ni šlo. že to je bil takrat čudež tehnologije. Pa ne samo to! Skeniranje ene fotografije je trajalo pol ure in več, za naslovnico pa smo porabili cel dan. Da obremenitve računalniške mreže ne omenjam. Ne čudim se, da je 150 Večerovih novinarjev preklinjalo na vse pretega in prisegalo na stare pisalne stroje (pokojni Slobodan Pejič je celo "pisal" članke na računalnik, ko je zmanjkalo elektrike).

V tiskarni so se nad prvimi stranmi zgražali. Črkostavski zločin tisočletja, so pravili! Spomnim se, da sem tuhtal, kako izboljšati ločljivost tiskalnika, ko je tehnični urednik 7dni Franci Kolarič prišel na idejo, da bi to lahko rešili s fiksirjem. Največ običajnim smrtnikom dostopnega fiksirja pa je bilo v ženskem laku za lase. Zato je bilo tisto obdobje, ko je bil 7dni odišavljena redakcija Večera. Laka pač nismo šparali!

Potem je prišel december 1991 (da, hitro so se odvijali dogodki). Naredili smo prilogo za zdomce (takrat so bili Slovenci na delu v tujini težko pričakovan vir deviz). Prilogo smo delali malo v Mariboru, malo na Bledu, kamor je Agfa samo za nas iz Celovca pripeljala eno prvih osvetljevalnih enot na svetu (na začetku osamosvojitve še ni bilo toliko birokracije in je bilo to mogoče). Po 80 urah (!!!) neprekinjenega dela smo vendarle dobili prve filme (čeprav je bilo vse to čudo tehnike, a hitrost produkcije je bila polžja od polžje - groza!). Rojena je bila prva v celoti digitalno narejena priloga v Sloveniji.

Na poti nazaj so nas ustavili policaji. Razložili smo jim, zakaj vozimo tako počasi (avtocest takrat še ni bilo), zakaj smo utrujeni in zakaj smo pred Vranskim prevozili rdečo luč (tudi prometa ni bilo, skoraj vso pot od Bleda do Ljubljane smo bili sami na cesti). In, čudež, verjeli so nam! Tudi policaji so bili takrat bolj prijazni ...

Naslednje leto so stvari na 7dni postale obvladljive (beri: računalniki so bili vsako leto občutno hitrejši in zanesljivejši). Tudi znanja in izkušenj smo imeli več. Zato je napredku informatizacije najprej sledil tabloid Kaj pod taktirko žareta Rojca (nas mlade Večerovce je vedno učil: "v službo se ti ne sme nikdar muditi!"), temu pa je sledil še najtežji zalogaj - Večer (najtežji zato, ker je moral proces teči vsak dan - zamude niso bile mogoče, niti 5 minut!).

Načrt je bil večkrat preverjen. Dolgo časa smo delali dvojno, vzporedno ...

Z urednikom deska Slavkom Vizoviškom sva sredi oktobra 1993 podtaknila v Večer stran gospodarstva, ki je bila narejena po novem postopku. Vodja tehničnih urednikov pri Večeru Jože Fric naju je prepričal (no, v resnici se mu ni bilo treba veliko truditi!), da tega ne bo nihče opazil, da je super, da je to pravi napredek. Revolucija.

In je bila.

Revolucija!

Prvi je razliko opazil direktor Zorko, ki mu okroglina črke o ni bila všeč. Drugačna je, kot je bila do takrat (nisem si mislil, da kateri direktor tako natančno pozna tipografske značilnosti črk. hm ...). Z Vizoviškom sva seveda bila okrcana, sodelavci pa so se razdelili na tri skupine: na zgrožene, na tiste, ki jih novi o ni motil, in na večino.

A 16. junija 1994 je bil Večer kot prvi slovenski časnik v celoti narejen na računalnik! Pred tem so ga deloma še vedno vlivali iz svinca.

2. decembra 1994 se je zgodil nov velik preskok: Večer je kot prvi slovenski časnik začel redno izhajati v barvah in pojavili so se prvi barvni oglasi.

Ko sva z Marino Miličevič iz Večerovega marketinga, ki ga takrat še ni bilo, a zametki so že bili na obzorju, naredila prvi oglas z rdečo podlago, je v hiši nastal cel vik in krik.

Groza!

Tiskarji so se razburjali, da taki oglasi uničujejo tiskarske stroje, da je časopis zaradi tega težji, da ga ni mogoče vzravnano držati, da barva ostaja na prstih ...

Dobila sva prepoved delanja rdečih oglasov.

Čez čas so bili prepovedani tudi oranžni oglasi ... Pa modri. Pa božični.

Potem so najino vztrajnost opazili oglaševalci in stroji se niso več kvarili. Bojan Petejan, ki je takrat vodil ekipo tržnikov, je enostavno zaključil: "Oglaševalci to zahtevajo!".

In se o tem nismo več pogovarjali.

Morda tudi zato ne, ker je tiskarna ČGP Večer kmalu za tem šla v stečaj.

Za ovinkom pa je že bil nov izziv ...

Oktobra 1995 sva v zakotni in zatohli pisarni dokumentacije Večera (takrat še ni bilo protikadilskega zakona) z Branetom Šalamunom postavila prvo Večerovo spletno stran. To je bilo tako zgodaj, da še niti domene Vecer.si ni bilo mogoče registrirati (domeno czp-vecer.si so nam ponujali in smo jo vzeli, kaj bi pa druga).

Tako je nastal Vecer.com.

Nekaj tednov je bila vidna samo vizitka, še isti mesec pa že dnevni izbor vsebin, ki jih je urejal Šalamun.

Šalamun se je kmalu za tem preselil v Ljubljano (in določene rešitve odnesel na Dnevnik, izbor vsebin Večera pa sem prevzel jaz - itak se je vedelo na vsaki strani, kateri članek je pomembnejši), od 11. maja 1998 pa je tudi Večer vsak dan v celoti dostopen po splet. Šlo je za prvo povezavo redakcijskega sistema s spletom (danes je to nekaj povsem običajnega, takrat pa je večina debelo gledala, o čem sploh govorim).

Krona pionirske vloge Večera v digitalnem svetu je zagotovo arhiv (od 9. maja 1945 do danes), ki smo ga dokončali aprila 2004 in s tem postavili temelje na katerih so se 17. decembra 2010 rodile sodobne e-izdaje. Večerova vsebina je postala dostopna na tabličnih računalnikih, mobilnih telefonih, stacionarnih in prenosnih računalnikih, to pa je pomenilo, da se je tehnološki razvoj naposled le umaknil vsebinam.

Ko se danes ozrem nazaj, na prelomu tisočletja, ko so računalniki izpodrivali 500 let staro tehnologijo, ni bilo veliko romantike (čeprav se zdi). Bili so trdi, kruti in temačni časi. Ni bilo pohval, niti pozitivnih misli ne. Bila je le trma, zagnanost in vera v nekaj, kar ni nihče verjel.

Bili so tudi trenutki na meji obupa.

Saj bi zapisal, da to, kar te ne ubije, te okrepi, a je to slaba tolažba. Usoda pionirjev je vedno nekje med mazohistom in samomorilcem.

Če imaš srečo, se na koncu vse dobro izteče.

Moj prispevek na Večeru se je, za Večer pa še nisem prepričan.

Vecer.com leta 1995:


Vecer.com leta 1997:


Vecer.com leta 1999:


Vecer.com leta 2000:


Vecer.com leta 2003:


Vecer.com leta 2004:


Vecer.com leta 2006:


Vecer.com leta 2007:


Vecer.com leta 2008:


Vecer.com leta 2014:


Vecer.com leta 2018:


Vecer.com leta 2020: