Pred časom sem bil v kontaktu s podjetjem, ki je iskalo strokovnjaka za ne najbolj razširjen programski jezik. Zazdelo se mi je, da bi se splačalo povprašati za kaj gre in, ker seveda nisem bil izbran, sem z enim očesom še občasno malo poškilil v njihovo smer ... Zgolj toliko, da spremljam, kaj je novega ...

In ni bilo nič.

Podjetje je sicer hitro našlo kandidata, kot so si ga zamislili, zato sem upanje, da bi sebe videl na tem mestu, hitro opustil.

Več mesecev kasneje sem izvedel, da so našli mladega in perspektivnega programerja z veliko veselja do programiranja in z veliko izkušnjami. Če povzamem: našli so mene 20 let mlajšega.

že dolgo mi je jasno, ko si enkrat čez polovico življenjske poti, nisi več vsak dan starejši, pač pa imaš vsako jutro dan manj pred sabo.

No, da ne zaidem ... Naključje je hotelo, da sem mladega nadebudneža, ki me je premagal, pred dnevi srečal v živo in malo pokramljal z njim.

Vem, da mi boste očitali, da sem preveč pikolovski, da sem mu nalašč postavljal dvotipna vprašanja in mu nastavljal hakeljce ...

Vendar nisem.

Res ne!

Najprej sploh nisem vedel s kom se pogovarjam in šele med pogovorom mi je postalo jasno, da klepetam s človekom, ki me je premagal.

Nisem veliko komentiral in tudi ne spraševal ... No, mi niti ni bilo treba ... Ker se nama je zataknilo pri vprašanju avtomatizacije.

To je namreč že nekaj časa moje priljubljeno področje. Blizu mi je predvsem zato, ker želim sebi olajšati delo in še v veliko veselje mi je, ker lahko izkoristim dolgoletne povezovalne izkušnje. Me pa vedno bolj čudi, kako podjetja slabo poznajo to tehnologijo in je sploh ne koristijo.

Skratka, moj tekmec se je zapletel pri povsem trivialnem problemu ...

In ko sem o tem razlagal še drugim, so vsi čukasto gledali. Nikomur ni bilo jasno, kaj želim povedati ... Sem pa govoril o avtomatizaciji ... O zajemu podatkov iz različnih virov ... O cors omejitvah ... In seveda o umetni inteligenci, ki ni Chat GPT. Ko prideš do meje LLM in, ko postane Brave premajhen za Perlexity, ti postane jasno, da bo treba vzeti kramp in lopato v svoje roke in na novo trasirati pot v neznano.

Tisti dan sem govoril z več ljudmi in pri vseh sem imel podoben občutek. Ker sem že nekaj časa odmaknjen od dejanskega sveta, se vedno bolj počutim kot volk samotar, ki gre po poti, ki je nihče ne razume.

Vem, da me tako vidijo drugi in tudi moji občutki temu sledijo.

Po drugi strani pa: ne otepam se samotne volčje podobe, le jasno mi ni, zakaj so vsi drugi še vedno v votlinah in ne vidijo luči na vhodu. Na vhodu, ne na koncu tunela!

Saj vem, da je to moje nakladanje videti, kot da nima repa, ne glave, sem pa načrtno pregledal nekaj zadnjih zaposlitvenih oglasov in skoraj povsod (empiričnih dokazov o vseh nimam) so mesta strokovnjakov zasedli "wannabe" strokovnjaki, tja pa so jih postavili "wannabe" odločevalci.

Ko nekdo v zaposlitveni oglas zapiše, da išče strokovnjaka, poznavalca in zraven še našteje, kakšne vrline pričakuje, si v resnici ne želi takšnega kandidata, pač pa mladega, lepega in postavnega telička, ki ga bo lahko oblikoval po lastni podobi.

Pri mladih to gre.

Dokler je tako, bodo na vrh prehranjevalne lestvice res prilezli mladi, lepi, pametni, a še vedno telički.

No, ob tem pa me je nekaj res zaskrbelo ... Moja pokojnina je v njihovih rokah.

Hm ...