V RAZMISLEK
Spomnite se leta 2147
17. 9. 2023
Nedavno sem naletel na razpravo dr. Davida Kippinga iz Univerze Columbia iz New Yorka, v njej pa opisuje srečanje človeka za 10-milijardkrat naprednejšo civilizacijo.
Kako začeti ... že "naslov" razprave se čudno sliši in tudi vse v tem zapisu je na meji resničnega, vendar pa je nekaj stvari, ki dajo misliti. Pravzaprav je največja vrednost tega prav razmislek o nas samih in o stvareh, ki jih imamo ves čas pred nosom, pa jih ne vidimo (spomnimo, da je A. Einstein do svojih zaključkov prišel veliko prej, kot jih je bilo sploh mogoče dokazati, torej z razmišljanjem). Dejstvo je, da ljudje bezljamo v pogubo, hkrati pa si kompliciramo življenje z nepomembnimi stvarmi. In tega ne vidimo.
Kako iz tega? Nas Nezemljani lahko rešijo ali so naša poguba?
Kipping se zadeve loteva po korakih. Naj se dotaknem nekaterih ...
Če bi se danes srečali z neskončno naprednejšo civilizacijo od naše, tega verjetno niti opazili be bi. To bi bilo tako, kot če bi se mi srečali z neandertalci s katerimi niti stika ne bi mogli navezati, oni pa ne bi imeli znanja, kako to srečanje zabeležili in širili naprej. Ker ne bi razumeli.
Takšna srečanja bi bila za vse nesmiselna.
Za nas bolj razumljivo bi bilo srečanje s civilizacijo, ki bi bila primerljivo naprednejša od naše (ni pomembno, ali enkrat ali dvakrat, pomembno bi bilo, da bi bila civilizacija prišlekov starejša od naše - pa ne več kot dve milijardi let, če vzamemo, da je človeštvo staro milijardo ... to je krepko čez palec). Bi se s takšnimi bitji lažje razumeli?
Ja in ne ...
Zakaj?
Najprej ... Ste se kdaj vprašali, kakšna je življenjska doba civilizacij? Še za milijardo let nismo prepričani, kaj šele za 2 milijardi? Nam se zdi, da bomo sami sebe uničili že čez nekaj let, 100 let je za nas že apokalipsa. Si predstavljate, da bi človeštvo živelo še milijon let (bi, če bi le planet tako dolgo vzdržal)?
V realnosti težko!
Druga stvar, ki bi nam morala dati misliti, je jezik komuniciranja. To, kar imamo danes, je popolna zmeda, ki nam zamegljuje pogled.
Za kaj gre ...
Prav naš prostor je tipičen primer popolne zmede. Če izhajamo iz stališča, da je Slovenščina bila že od nekdaj naš glavni jezik, smo pri drugem jeziku že veliko bolj zmedeni. Od osamosvojitve naprej stavimo na angleščino. Pred tem smo imeli srbohrvaščino. Pred tem je bila nemščina (ponekod italijanščina). Pred tem latinščina ...
Če bo šlo tako naprej, bomo čez 50 let govorili Kitajsko, ali pa jezik, ki sploh če ne obstaja ... Naivno je, če kdo razmišlja, da bodo Nezemljani uporabljajo jezik zgrajen po naših specifikacijah (pridevnki, glagoli, zaimki ... mimogrede: ali ste vedeli, da madžarščina nima osebnih zaimkov?).
Nezemljani zagotovo ne bodo govorili jezika, ki bi ga lahko razumeli. Mi že ne!
Primer: kdo nam je rekel, da moramo pisati v ravnih vrstah in, kdo pravi, da morajo biti vse črke enake oblike?! Zgodovina pravi, da so se te zakonitosti razvile med 19. in 15. stoletjem pred našim štetjem. Iz tistega časa so namreč pisanja v minojskem jeziku z eksponentno porazdelitvijo (pisanje v obliki spirale). Krivulje črk so se prilagajale vsebini!
Takrat so očitno razmišljali o drugačnih konceptih, česar danes ne poznamo (nam so že kitajske grabljice nerazumljive, pozabljamo pa, da se je milijarda in pol neukih Kitajcev to naučila v šoli enako, kot mi - če so lahko oni, zakaj ne bi še mi). Razlikujemo le med levo-desnim načinom pisanja, desno-levi pa se nam zdi čuden. Kaj več od tega pa ne premoremo ...
No, saj tudi vsi ne vozimo po desni, kajne, čeprav vemo, da je desna roka za večino močnejša in spretnejša ... Lahko bi vozili po desni in imeli tudi volan na desni ... Pa nimamo ... Iz tega vidimo kako nedorasel je naš svet. Gradimo družbo na dogovorjenih stvareh, ki jih vsilijo najmočnejši in največji, v vesolju pa ne veljajo nič! V vesolju ni nič levo in nič desno, nič gor in nič dol. S takim razmišljanjem samo izgubljamo stik z dejanskim svetom, kozmosom (vsaka podobnost s političnimi svetovi je zgolj naključna).
že pred časom so učenjaki ugotovili, da je najbolj univerzalen jezik v vesolju (velja tudi za napredne civilizacije) matematika.
Matematika se ne spreminja s starostjo civilizacije.
Je pa res, da se s časom spreminja njen zapis (samo poglejte bedast primer decimalne pike ali vejice - kaj je prav?).
Iz jezika lahko sklepamo zgolj o starosti civilizacije, ne pa tudi njene velikosti. Vsaj v vesolju velikost nič ne šteje ... Ali pač?
Čeprav se (uradno?) še nismo srečali z nobeno zunajzemeljsko civilizacijo, naš problem ni, da nas bodo Vesoljci napadli, zasužnjili in iztrebili, pač pa, ali jih bomo sploh opazili (spomnite se na neandertalce iz začetka tega razmišljanja). Preveč razviti bodo itak za nas ostali nevidni, nam enaki pa za sabo zagotovo ne bodo imeli divizije vesoljskih ladij, ki bi nas skriti za Luno zdaj-zdaj napadli.
Ne! Usoda Nezemljanov na Zemlji bi bila veliko bolj žalostna. Dejstvo, da jih je v iskanje prostora zase prisilil njihov lasten planet ... Podobno, kot se zdaj dogaja nam ... Izbira Zemlje bi moral biti kompliment za človeštvo.
Morda je je to, da nas nihče ne izbere, sporočilo, ki ga nočemo videti?
In še dilema, ki bi nas morala najbolj skrbeti: kaj, če pa bo civilizacija Nezemljanov mlajša od nas?
To bi bil očiten znak, da smo nekaj zavozili, kar ni nemogoče. že samo pogled na vesoljsko revolucijo, ki jo je prehitela digitalna revolucija, ali premoč radijskih valov pred laserji, kaže, da z naš razvoj ni usklajen s pravili kozmosa.
Vsem je jasno, da znamo opazovati vidno svetlobo (vsaj od leta 1608, ko je Hans Lippershey vložil zahtevo za patent za očala s povečevalnim steklom, kar so zavrnili, a je Galileo Galileo nekaj let kasneje podobno napravo prodal beneškim trgovcem, da so z njo opazovali sovražne ladje, sam pa se je še naprej posvečal opazovanju Saturnovih lun). Z novejšimi teleskopi vidimo tudi elektromagnetno valovanje (ne ravno vse, a pustimo ob strani natančnost). To je podobno, kot dilema med radijskimi valovi in laserji ... Te dileme v resnici ni, ker je oboje isto, oboje je elektromagnetno valovanje omejeno s hitrostjo svetlobe. Pa vendar imamo občutek, da z laserjem dosežemo več in vidimo globlje.
Vsem fizikom je jasno, da je slika na še tako naprednem teleskopu stara nekaj let, morda celo sto, tisoč let ... Morda civilizacije, ki jih bomo odkrili jutri, ne ostajajo več in so danes le še Noetove barke izgubljene na poti po vesolju. Na poti do nas? Da nas spametujejo, posvarijo pred usodo, ki je zajela njih ...
Dokler lahko.
Pred dnevi je Keplerjev teleskop, s katerim so do zdaj odkrili večino znanih eksoplanetov, odkril K2-18b, ki je od Zemlje oddaljen 124 svetlobnih let. V atmosferi so zaznali metan in ogljikov dioksid, ki naj bi nastal kot posledica izgorevanja v organskih bitjih (pri nas je za to kriv predvsem plankton v oceanih). A kaj, ko pa je slika, kot jo gledamo danes, stara več kot 124 let (kot bi gledali Zemljo leta 1899). A četudi bi bilo življenje na drugi strani teleskopa na las podobno našemu, imajo opazovanci še vsaj 100 let časa (tako napovedujemo Zemlji) in bi se šele takrat odpravili na pot po vesolju, bi bila to pot brez povratka. Pa še cilj bi dosegli čez 124 let (realno čez 240, ali morda celo 500 let) ...
Pa mislite, da bi šli na pot, ki bi ji grozila ocena "iz dežja pod kap"?!
Ko bodo prispeli do nas, se bo pisalo leto 2147 ... Ali pa 87 (če bo 2060 res konec sveta, kot bojda napoveduje Isaac Newton)?
No, iz tega lahko razumemo vemo, zakaj nihče ne pride do nas. Ali pa vsaj ne ostane ...
Zresnimo se!