Zadnjič me je znanec zaskrbljeno spraševal, kateri televizor naj kupi. Izbral si je model televizorja z brezžičnim internetnim priključkom, s sliko v sliki, s spominom za 10.000 teletekst strani, s spremenljivo barvo ozadja, s tehnologijami z varčevanje z elektriko, z daljinskim upravljalnikom za katerega potrebujete doktorat. Televizor ima vse, kar je danes mogoče imeti. A kljub vsemu je bil kolega zmeden. Kako ne bi bil, ko pa ima podoben televizor s pol manj funkcijami in občutno slabšo ločljivostjo slike precej višjo ceno. Ali je mogoče, da je natančnemu kolegu kakšna podrobnost ostala skrita?

V resnici se za nizkimi in visokimi cenami skriva povsem enostavna logika. Trgovine kupijo en model televizorja, ki ga ne prodajo v celoti, vmes pa nabavijo nove, boljše in tudi cenejše. Tako se zgodi, da so televizorji iz stare zaloge še vedno v prodaji. Ko kupci primerjajo izdelke, se jim zdi, da ne obvladajo dovolj tega področja in si mislijo, da je dražji televizor tudi boljši, kar pa v veliki večini primerov ni res. In to ne velja samo za televizorje, pač pa tudi računalnike, HiFi, skratka vso elektroniko. To je pač cena razvoja.

Na žalost pa trgovci, vsaj tisti, ki starim zalogam ne spustijo cene, ne razumejo, da s svojo cenovno politiko kupce samo zmedejo. Vsakdo si namreč v primeru, da ga zbega cenovna neprimerljivost novih in starih modelov, vzame kak dan ali dva za razmislek, na koncu pa raje ne kupi ničesar. In tako ostanejo tudi trgovci praznih rok.

Če torej mislite, da višja cena pomeni višjo kvaliteto, se poskusite tega klišeja čim prej znebiti. Bolj kot to je pomembno leto izdelave. Pa ne samo leto, tudi mesec je pomemben, saj so spomladanski televizorji bistveno slabši (beri: dražji) od jesenskih. Tudi jesenski telefoni so boljši od spomladanski. Pa jesenski tiskalniki, monitorji, celo žarnice, avtomobili, bela tehnika ...

Ob tem pa ne pozabite: karkoli boste kupili, boste marca 2011 dobili ceneje in bolje.