Ste že slišali za Trachtenbergov sistem? Ne? Jaz tudi ne, zato sem padel na rit, ko sem se prvič srečal z njim. Potem, ko enkrat spoznaš za kaj gre (mantalno matematično modeliranje), se seveda vprašaš, zakaj se tega vsi ne učimo v šolah?! A je odgovor preprost. Tudi učitelji (veliko njih) nima pojma, kaj je to, učenci pa bi spoznali, da lahko tudi do najbolj eksaktnih odgovorov pridejo po različnih poteh, kar pa ni ravno v duhu matematike. Matematika namreč želi biti veda, ki ponuja samo en odgovor po samo eni, dogovorjeni, poti. In ne po bližnjicah, kot je predlagal Trachtenberg.

Zdi se, kot bi Trachtenberg rušil tisočletne zakone narave.

Res?

Pojdimo po vrsti ...

Jakob Trachtenberg se je rodil v židovski družini 17. junija 1888 v Odesi, današnji Ukrajini, takrat pa je bil to del Ruskega cesarstva. Diplomiral je z odliko na Ruskem inžinirskem inštitutu v Sankt Petersburgu. Zaposlil se je v ladjedelnici Obukhov, kjer je že kmalu vodil obrat z 11.000 ljudmi. Prejel je odlikovanje carja Nikolaja II. in skrbel za oborožitev ruske mornarice.

Ker pa je bil Trachtenberg zaprisežen pacifist, njegova stališča pred vojno sicer niso prišla do izraza, vse do leta 1914, ko so ga prav zaradi njegovih mirovniških stališč prestavili na novo delovno mesto, kjer je dobil naloge, da organizira in vodi Družbo dobrih Samaritanov. Usposobiti je moral ruske študente za oskrbo ranjencev.

Med vojno je večkrat prišel v konflikt z vladno komunistično partijo, zato je po ruski revoluciji 1917, ko so komunisti umorili rusko cesarsko družino, pobegnil v Weimarsko republiko. Kasneje je Hitler Weimarko republiko preimenoval v Tretji rajh, kar spet ni bilo po godu Trachtenbergu.

Nekaj let je urednikoval pri reviji Magazine, kjer je pritegnil pozornost predvsem s članki v katerih je kritiziral gospodarske ukrepe ruske industrije. Kasneje se je izkazalo, da je bila izbira nemške republike najslabša možna kombinacija za pobeg.

Ali pa ne ...

Poleg urednikovanja je bil koleričen Trachtenberg tudi politično aktiven, da je lahko spodobno živel, pa je moral še dodatno poučevati na različnih šolah. Razvil je poseben sistem učenja tujih jezikov, ki se še danes uporablja v nemških šolah.

V tem času je spoznal tudi svojo lepo ženo Alico, plemkinjo, s katero sta leta 1934 pobegnila na Dunaj, da bi se izognila naraščajočemu vplivu Nacistov.

Ko so Nemci zasedli Avstrijo, so Trachtenberga spet aretirali in poslali v zapor. V živilskem vagonu so ga peljali v delovno taborišče v Jugoslavijo, a mu je na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine uspelo pobegniti. Gestapo ga je spet kmalu ujel in zsptl v taborišče na nemških tleh.

Razmere v zaporu so bile vse hujše, njegovo telo je začelo hirati, njegov um pa je bil vse bistrejši. In tu so nastali prvi zametki mentalne aritmetike. Sam je kasneje večkrat dejal, da je bil to čas, ko ni imel svinčnika in ne papirja, zato je bil železni žebelj njegovo edin orodje. Z menatlno aritmetiko pa si je predvsem pomagal, da je lahko preživel težke čase.

žena Alica, ki je zaradi plemiškega rodu niso aretirali, se je preselila v bližino taborišče, da je bila blizu možu. Ves čas se je trudila in podkupovala paznike, da bi rešila moža, a je po sedmih letih že bil predviden za usmrtitev. Prodala je ves svoj nakit in dosegla, da so ga premestili v Leipzig.

Tam je bila morala med pazniki tako nizka, da jima je samo po nekaj dneh uspelo pobegniti.

A tudi tokrat njuna svoboda ni trajala dolgo.

Ker sta bila brez dokumentov, so ju prijeli in odpeljali v delovno taborišče v Trst. Njun pobeg tik pred koncem vojne je bil zelo dramatičen, saj sta morala preplezati bodečo žico, stražarji so streljali nanju, a sta se vseeno uspela prebiti v Švico.

V Švici sta si oba nekoliko opomogla.

Nekaj let je Trachtenberg poučeval na različnih šolah, veliko pozornosti pa je pritegnil s poenostavljenim računskimi sistemom, ki ga je razvil v zaporu. Otroke je naučil računanja z neverjetno hitrostjo, povrnil jim je samozavest, spremenil mnoga življenja, vse skupaj pa je bilo videti kot čudež.

Leta 1950 je v Zurichu ustanovil Inštitut za matematiko, kjer je deloval vse do svoje smrti 26. oktobra 1953.

Inštitut deluje še danes in je edini te vrste ne svetu.