Danes sem v Večeru na predzadnji strani zasledil, da se je poslovil Jože Fric. Eden tistih, ki je močno zaznamoval zlato obdobje mariborskega časnika.

Vsi, ki smo imeli čast delati s Fricem, se ga bomo spomnili, kot navihanega "gorskega Jožeta", ki je imel vedno na zalogi kakšno šalo (če je ni imel, pa si jo je izmislil). Vsi mladi Večerovci smo se ga bali in to ne kar tako ... S svojo košato brado je vzbujal strašljiv videz, njegov večletni kolega (žal tudi že pokojni) žare Rojc pa ga je večkrat označil za "grmovnika". Fričeve besede so večkrat zelo odmevale po Večerovih hodnikih.

Iz obdobja, ko sem se tudi jaz Frica bal, je naslednji pripetljaj. Vsak teden je prišel k meni in mi naročil naj mu sprintam pagine. To je bila takrat običajna tiskarska praksa, računalniki pa so bili idealni za to. Ker dela z računalniki takrat ni bi vešč vsak, je Fric hodil k meni.

Čeprav je bila večina stavcev in tiskarjev prepričana, da bomo računalničarji (torej jaz) uničili branžo, je Fric v tem videl priložnost zase. Pogosto sva o tem govorila in tudi pogosto me je vključeval v svoje obstranske projekte.

Zgodbe s printanjem pagin se verjetno ne bi spomnil, če ne bi vsakič želel imeti 60 kopij. To je bilo precej, a z laserskim A3 tiskalnikom (na Večeru smo imeli prvi takega v regiji!) je bilo to videti precej preprosto. Nekaj klikov z miško, potem pa čakaš, da se zgodi čarovnija. Verjamem, da je za marsikoga takrat ta tehnologija res mejila na čudež.

Minilo je skoraj leto in prišel je dan, ko je Fric rekel, da bo sam poskusil. Seveda sem mu bil pripravljen pri tem pomagati in to sva počela nekaj tednov ... Morda celo mesecev.

Nekega dne pa je Fric spet prišel do mene in me povabil na pijačo k Jurčku (to je bila priljubljena destinacija Večerovih tehničnih urednikov). Pohvalil se mi je, da je sam natisnil pagine, dodal, da sploh ni težko, in napovedal, da bo odslej to sam delal. Vedeti morate, da je bil to čas, ko so le redki znali voziti miško po ekranu. Celo na Univerzi so učili Fortran in niso verjeli, da sem sam naredil igro križcev in krožcev, ki se sproti učijo (toliko o takratni znanstveni stopnji mariborskega paradnega konja).

Seveda sem bil vesel za Frica, da je splaval kar sam od sebe. Pravzaprav sem bil celo ponosen, da sem imel prste vmes in ga očitno dovolj spodbudil, da je premagal strah pred tehnologijo.

Od takrat naprej se Frica nisem več bal. Pravzaprav se spoznal njegovo hudomušno vedro plat ... Izjemen človek, vam rečem!

Naslednji dan je prišel do mene Marjan Hanl, Fričev dolgoletni sodelavec. Prišel se mi je potožiti, da tiskalnik v njihovi pisarni že celo jutro ruži in nekaj printa. Prišel me je prositi, če lahko to ustavim.

Šla sva pogledati in res. Cel desk (tehnični so bili takrat še del deska) je bil dobesedno poln pagin. Fric je namesto 60 kopij 6060 kopij ... Za ziher. Da bo delovalo!

S Fricem nisva nikdar o tem govorila. Tudi povedal nisem tega nikomur, le nekaj dni kasneje sem v eni Štoriji (takrat sem še pisal tedenske tehnološke kolumne v tedniku 7dni) omenil nerodnost s podvojenim številom kopij.

Nihče ni vedel, koga sem imel v mislih.

Čez nekaj dni sem v Totem listu zasledil karikaturo (Jože Fric je bil izvrsten karikaturist s preprosto risbo, okroglimi nosovi in veliko črno piko v podpisu). Eden od njegovih likov je dejal, da moraš biti zelo Štorast, da ne vidiš, kam gre ta svet.

Tudi če ne bi uporabil velike začetnice, bi mi bilo jasno, kaj kaj je imel v mislih.