Danes sem prebral zgodbo, ki me je pretresla, spomnila na mojo prehojeno pot, konec pa se me je dotaknil, ker je tak, kot moj. No, skoraj ...

Začelo se je sanjsko, morda celo pravljično.

Osnovno šolo sem izdelal med najboljšimi. Vsa leta. Še danes vem, kdaj in zakaj sem dobil edini cvek, ki sem ga kdaj dobil v življenju. Zame je bila celo štirica skorajda katastrofa.

Srednja šola je minila še hitreje. Spomnim se, da je lahko vsak, ki v celem letu nikdar ni manjkal, koristil "2 tedna dopusta". Vsa leta sem koristil ta dopust. In to vedno na koncu, ko je bila največ pritiska s kontrolkami in spraševanjem. Sicer je bilo v srednji nekaj več štiric, kot v osnovni šoli, a na koncu so še vedno prevladovale petice.

In potem faks ...

Po samo dveh mesecih predavanj sem šel delati najtežji izpit na strojni fakulteti, matematiko. Iz radovednosti, kako to gre. Naredil sem ga z 10. To je bilo toliko, da mi niti na ustnega ni bilo treba. Pomladi naslednje leto sem na isto foro s predčasnim pisanjem naredil še matematiko 2. Do matematike 4 je šlo brez težav, veliko lažje, kot bi si mislil.

A za probleme, ki so se pojavili v tistem času, nisem bil kriv. Celo vpliva nanje nisem imel! Faks sem zaključeval v času, ko so v Mariboru propadli TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič in tudi Hidromontaža, kjer sem imel štipendijo in so se mi nekaj mesecev pred diplomo zahvalili za sodelovanje.

Pomlad 1991 je bila nenavadna, ker sem prav v tistem času začel delati na Večeru. No, pisal sem že nekaj let prej, a to ni bilo isto. Jasno mi je bilo, da v moji branži ne bo kruha, ker je v tistem času vsa mariborska tehnološka inteligenca pristala na borzi. že za ljudi z večletnimi izkušnjami ni bilo dela, kaj šele za zelene, neuke in štoraste študente. Nič nam ni pomagalo, kar so nam govorili pred tem: tudi Tito je bil ključavničar ...

Ja, pa ja ...

No, in tako sem začel bolj resno delati na Večeru, najstarejši slovenski medijski hiši, ki je bila že od vsega začetka pionir na področju medijskega ustvarjanja. Celo v Jugoslaviji!

Mimogrede: ali ste vedeli, da so nekoč v Mariborskem tisku tiskali celo denar, največji zaklad pa je bil tednik Kaj, ki so ga razvažali po celi Jugi. 400.000 naklade je bilo toliko, da so šleperji dan in noč odvažali natisnjene izvode.

Ja, tudi denarja je bilo veliko.

Res veliko ...

A kaj, ko je SZDL in partija še vedno stegovala lovke in zaposleni nismo imeli veliko od tega.

Jaz sem dobil prvi laserski tiskalnik na štajerskem, nekaj let kasneje prvi CD pekač (takrat so bili cedeji še iz čistega zlata) in nekaj trepljajev po rami.

Danes iz tistega časa nimam veliko za pokazat. Kupil sem si avto na keš (Mini takrat ni bil tako poceni), nekaj sem vložil v delnice in sklade, a vsi vemo, kako so se razpletle te zgodbe. Moje tudi ...

Sem se pa pionirskega načina dela nalezel od Večerovcev, sodelavcev. Mnogi so bili res vrhunski in prav žal mi je, da zanje vedo samo poznavalci ... Še celo vsi Večerovci ne vedo, kakšne borce so imeli med sabo.

V čast mi je, da sem lahko delal z njimi (saj bi jih omenil, da se bojim, da bi koga nenamerno izpustil - morda kdaj drugič)!

Rezultat druženja s pametnejšimi od sebe je bil, da sem tudi sam premikal meje. In to prav nič sramežljivo. Na veliko stvari sem ponosen, mnogi pa ob tem rečejo, da je bil pač čas tak, ko je bilo vse mogoče.

že res, vendar take, ki se zmrdujejo ob tem, vprašam, kje pa so bili, ko se je rodil internet?!

Sam vem, da sem ga delal in to celo prej, kot ga je odkril svet.

Nekaj primerov moram izpostaviti ...

Večer je imel lasten redakcijski sistem (sistem, ki je povezoval delo novinarjev, urednikov in priuredniških služb). Imenoval se je Račka in na svetu so bili samo štirje takšni. Od junija 1994 naprej je bil Večer v celoti narejen na računalnik (pred tem so ga vlivali na svinec!).

Večer je prvi v Sloveniji začel redno izhajati v barvah decembra 1994. Barvna separacija, ki je bila moje delo, je bila edinstvana za tisti čas. Adobe InDesign je to znal šele leta 1999 (5 let kasneje!).

Slovenske delitve so bile tako dobre, da so jih uporabili pri Amebisu in jih kasneje prodali Microsoftu, da jih je vključil v Word ... Morda se bo kdo oglasil in pripomnil, da ni bilo čisto tako, vendar so mi to zgodbo povedali 10 let kasneje, ko se je Microsoft obrnil neposredno na Večer 10, ker so želeli posodobiti sistem v Wordu. Tisti Microsoft, ki ga je ustanovil Bill Gates.

Zanimiva je bila tudi zgodba Ruslice, prve slovenske založbe elektronskih knjig. 2 leti pred Amazonovim Kindlom! Ruslica je imela pogodbe z več kot 150 slovenskimi avtorji ... Škoda, da vodstvo kasneje ni imelo interesa projekt peljati naprej ...

Ali pa ... Marca 2010 sva bila v Dubaju dva zanesenjaka in čakala v vrsti, da bi dobila prvi iPad pred uradno predstavitvijo v Ameriki (vsi smo vedeli, da bo te dni šla skrivnostna pošiljka iz Kitajske v Ameriko in, da bo nekaj primerkov "padlo" iz ladje). Jaz sem takrat delal na e-naročninah in e-časopisu na tablicah, drugi sotrpin pa je bil Samo Login, ki je imel v načrtu narediti govorečega mačka.

Verjetno so se mu takrat vsi smejali.

Ko pa je Talking Toma prodal za milijardo, so se smejali meni, ker od e-naročnine nisem iztržil niti centa.

Hm ...

Vmes se je zgodil še projekt digitalizacije vseh izdaj časopisa (ne pozabite, da je Večer začel izhajati 9. maja 1945). Ideja preslikave vseh izvodov časopisa s fotoaparati se je kasneje izkazala za edino mogočo ... Še danes je Večer edini, ki ima digitalizirane vse izdane številk časopisa, kar je neprecenljiv zaklad za vse, ki jih zanima dogajanje v tem delu sveta (ne pozabite, da so časopisi edini zapisovalci zgodovine!).

Na začetku je veliko ljudi nasprotovalo ideji fotografiranja, ko pa je bila narejena prva indeksacija, sem tudi jaz postal glasnejši. Rezultat je bil veliko boljši, kot je kdorkoli pričakoval!

A mojih ambicij še ni bilo konec!

Leta 2016 smo s takratnimi lastniki Večera ustanovili marketinško spletno agencijo Adverta, ki je v zlatih časih združevala 36 največjih slovenskih medijskih hiš, cilj pa je bil ponuditi slovenskemu gospodarstvu alternativo Facebooku in Googlu.

Večina odgovornih je idejo sprejela in podprla, a spopad z največjimi igralci na svetu je bil res drzen.

Seveda vse ni šlo linearnno navzgor. Bile so turbulence, vzponi in padci, ekipa se je širila, spreminjala, dograjevala, veliko dela je bilo vloženega v prepričevanje oglaševalcev ...

Potem pa se je zgodil nesrečni september 2020, ko se je moj svet ustavil.

Dobesedno!

Pristal sem na respiratorju, v umetni komi ... 5 nas je bilo ... Samo dva sva preživela kovid ... Nekako ...

Ni bilo prijetno, ko se po dveh mesecih zbudiš priklenjen na posteljo.

Kasneje izveš, da si ugriznil 3 zdravnike, si v nezavesti trgal dovod kisika, hrane in zdravil, 5-krat so me morali prestaviti ... Na vse odprtine so mi namestili katetre in kaj vem še kaj ... Verjetno ne bom nikdar izvedel, kako je bilo ... Pravzaprav me niti ne zanima ... Je za mano ...

Mi je pa iz tistega časa zmanjkalo nekaj mesecev spomina ... Morda še kaj več ... Na novo sem se učil jesti, hoditi, govoriti ... Še misliti si ne morete, kaj se zgodi z mišicami, če jih ne uporabljate ...

Jaz sem levičar in že 30 let vegetarijanec, zato sem imel še posebej težave, ker v bolnici tega niso vedeli, naš sistem pa "drugačnim" tudi ni naklonjen.

Bitke so bile tudi potem, ko sem prišel k zavesti.

Prva je bila ta, ker me je tožila garažna hiša, ker nisem plačal parkirnine. Le kako bi? V komi? No, sodišče je na drugi stopnji (!!!) odločilo, da sem dolžan plačati najemnino za tekoči mesec, za naslednje pa ne.

Še bolj pa je bila zame usodna odločitev mojih kolegov pri Adverti, ki so me med mojim "spanjem" odpustili (beri: verjetno niso verjeli, da bom preživel) ... Dobil sem nekaj odpravnine, izplačali so mi delež v podjetju, potem pa me poslali na trg ...

Jasno mi je bilo, da sveta, kot sem ga imel, več ne bo. Ker ga tudi brez mene ni več. Nekaj sem poskušal na svojo roko, iskal različne možnosti, se vključeval v time s katerimi sem prej dobro sodeloval ...

A sem na koncu naletel na kruto zavrnitev.

Nisem več tak, kot sem bil nekoč.

Ko sem želel na borzo, me svetovalka ni želela sprejeti (verjemite, nižje od tega ne morete pasti!), pač pa me je poslala k zdravniku, kjer se je začela nova kalvarija ...

O tem se bom razpisal kdaj drugič. Dejstvo namreč je, da prav te dni mineva eno leto, ko se bodem s sistemom, ki ga nisem vajen in ga ne poznam. Eno leto me okolica (razen najbližjih!) prepričuje, da se je moj čas iztekel, in da naj neham trmariti z novimi stvarmi ...

Toliko časa je že minilo, da tudi meni postaja jasno, da se moj čas izteka. Ne morem se več primerjati s šprinterji, tudi maratonci ne ... Zdi se mi, da se je svet spremenil. Pa ne v smer po kateri sem nameraval sam, pač pa ...

Vse je drugače ... Pravijo, da od kovida.

Čeprav sem zadovoljen s prehojeno potjo in dosežki, pa se vprašam: kaj od vseh silnih dosežkov lahko pokažem? Kaj imam od vsega?

Če mislite, da bom rekel, da nič, ni res!

Še vedno lahko vnukom pripovedujem svojo zgodbo.

Aja, tudi vnukov nimam ...