Znašel sem se v neki čudni situaciji, ki se mi vleče že od korone naprej. Štiri leta sem še živel v svetu kot sem ga doslej, zadnje leto pa vse težje. Pravzaprav, tako težko, da sem moral sam sebi priznati, da sem prestar za svet, ki ga živimo, čeprav se mi je vedno dogajalo, da sem bil korak naprej, zato tudi pogosto nerazumljen. Razlika je le ta, da mi zdaj marsikdo reče, da sem prestar ... Če ne reče, pa si misli ...

No, kakorkoli ... Po razmisleku, kaj zdaj, kako naprej, sem se spomnil na stvari, ki sem se jih nekoč lotil in nikdar dokončal.

Dejstvo je, da nas proizvajalci mobilnih telefonov silijo, da si vsake 4 leta kupimo nov model, ker je stari zastarel, ker ni več updejtov, ker baterija crkuje, ker mu zmanjkuje spomina, ker se operacijski sistem več ne nadgrajuje ...

Kup razlogov je za to!

Problem pa ni samo, kakšen nov telefon kupiti, pač pa, kaj s starim.

Stari telefoni nam pogosto ležijo po predalih in, če ste v zadnjih 20 letih redno menjavali modele, potem imate doma goro telefonov s katerimi si nič ne morete.

Pa sem najprej pomisli, da bi lahko uporabil kamero, naredil zaznavo obrazov, spola in starosti, na to pa obesil predstavitveni video in vse skupaj postavil v izložbo.

Vse skupaj je videti tako futuristično, da ni nihče verjel sistemu (če bi kdo to postavil v izložbo, ga vabim na stran Bistor.net/izlozbe in naj me kontaktira). še toliko bolj, ker so del tega videli v filmu Posebno poročilo (Minority report) in jih še sam Tom Cruise ne bi prepričal ... Če pa je to iz Slovenije, pa itak ne velja nič.

In sem to opustil.

Naslednja stvar, ki se prav tako loteva odsluženih telefonov, je bila, da bi te naprave spremenil v interaktivne igrače za katere bi naredil kosmate ovitke v obliki zajčkov, medvedkov, vesoljčkov ...

Vesoljčkov?

Ja, v Svetu metraže sem našel čudovitega rdečega čupavca, ki bi bil idealen za telefonsko obleko, zaslon bi bil animiran in bi se spremenil v obraz. Upošteval bi tudi vse gestikulacije, obračanje, tresenje, žiroskop, digitalni kompas ... Uf, idej sem imel toliko, da sem se moral namerno zadrževati, ker mi je manjkal koncept. Namreč, kakšna pošast bo to, ki jo želim narediti?

Ni sem za pomoč vprašal umetno inteligenco.

Navedel sem nekaj zahtev, inteligenca pa mi je na to odgovorila: "očitno iščeš ime za kosmatega prijatelja ...".

In to se me ne dotaknilo!

Furry friends je bilo izhodišče.

Domena http://furryfriends.com/ je zasedena. 8 tisočakov želijo zanjo. Ne dam!

Kaj pa kaj krajšega, predvsem pa prostega?

Nekako sem priklikal do variante FurFri ... Hm ... Več dni sem razmišljal o tem ... Domena Furfri.com je še danes prosta, pritegnila me je tudi črka R v imenu (nekje sem prebral, da to iz numeričnega stališča prinaša srečo in poslovni uspeh), predvsem pa je ime razmeroma kratko. Ne pa najkrajše ... Vendar, koliko pa je to še sploh pomembno?

Kot vidite, domene Furfri nisem zakupil ... Ker me je zmotil eden od skečev na TV. Poznate tiste zgodbice, ki jih igrata "Andrija i Andjelka" ... No, v eni od epizod Andrija razlaga zgodbo o trgovcu, ki prodaja fufu ...

Fufu?

Pojma nimam, kaj je to, a mi je bilo dovolj všeč, da sem malo raziskal o tem ...

In sem odkril: fufu je pretlačen obrok, ki ga najdemo v zahodno-afriški kuhinji in je lahko iz tropotca, brokolija, koruze, tudi krompirja ... Podoben je našemu pireju, vendar pa se termin v mnogih jezikih pojavlja kot nekaj humornega, mitskega, legendarnega ...

Piko na i pa sem našel v tajski moderni zgodovini. Fufu je bil tajski pes, ki je umrl leta 2015 in je bil častnik letalstva, pogosto pa tudi gostitelj tujih diplomatov, kar je vzbujalo nemalo začudenja. Fufu je bil tudi ljubljenec in hišni miniaturni pudelj prestolonaslednika princa Vajiralongkorna, kupila pa mu ga je njegova druga hči Sirivannavari Nariratana na tržnici v Bankoku skupaj s še nekaj hrčki, zajčki in muckami ...

Tuji diplomati so se zgražali, ko jih je sprejel pes, državljani pa se je ob tem neizmerno zabavali.

Ko je Fufu umrl, so imeli na Tajskem 4 dni žalovanja.

In tako je nastal planet Fufu, kraljestvo na njem pa - kako presenetljivo - Fufu ...

Poglavje II.

Povsem drugačna je zgodba o Nommosih o katerih sem pisal TUKAJ. Gre za Nezemljane, ki naj bi pred stoletji obiskali Zemljo in se razkrili samo enemu in to neukemu plemenu na otočju Mali plemenu Dogon. Razkrili so jim stvari zaradi katerih so se jim stoletja posmehovali, danes pa astronomi odkrivajo dejsta, ki so Dogonom znana in samo potrjuje zgodbo Nommosov.

Kar malo strašljivo si je priznati: kaj pa, če si Dogoni obiska Nommosov niso izmislili?

Poleg tega je ozvezdje Sirius najsvetlejše ozvezdje na našem nebu in se nenehno bliža našemu osončju. Leta 66.270 (!!!) bo ozvezdje doseglo gravitacijsko polje Sonca, kaj bo pa potem, ne ve nihče. Nenavadno pa je to, da ima ljudstvo Dogonov, ki so danes le še majhna etnična skupina na Maliju v Zahodni Afriki, znanja o Siriusu, ki jih brez teleskopov ne bi mogli imeti. Poleg tega govorijo o treh zvezdah, kar ni mogel dokazati niti Hubblov teleskop. Uradno torej poznamo zvezdi Sirius A in B, na možen obstoj Sirius C zaenkrat kažejo samo nepravilnosti meritev. Lahko gre za odstopanja merilnih naprav, lahko pa Sirius C res obstaja ...

Kakorkoli ... Da ne zabredem preveč v podrobnosti ...

Sirius je najsvetlejša zvezda (dve, ali tri) v ozvezdju Velikega psa. Pes z najbolj nenavadnim življenjem je tajski Fufu. Fufu pa bi lahko bila (tako čez palec) poetična okrajšava za kosmate prijatelje.

Hm ...

Bil je april 2024, ko sem začel odkrivati skrivnosti kraljestva Fufu, danes pa je november, ko je pred mano velika prelomnica.

V vmesnem času sem namreč spoznal Koboja (hvala Kaji in Aneju), ki je kapetan vesoljske ladje iz kraljestva Fufu, ki je prišla na Zemljo preverit, kako pri nas živijo otroci. Kobo mi je povedal veliko zanimivih zgodb o življenju na planetu Fufu in vse sem pridno zapisoval. Nabralo se je 50 zgodbic in čas je, da jih delim še s kom.

Nekaj stvari je na planetu Fufu takšnih, ki bi jih lahko povzeli tudi na Zemlji ... Recimo planet za poredne starše ...

:-)

Ne imejte me, da se mi je dokončno pripeljalo in zameglilo. Ne! Le izzivov, ki sem se jih loteval prej, ne morem več badaljevati (čeprav ne vem, zakaj). Moti me tudi gonja proti uporabi tehnologij med mladimi, kjer odločevalci, ki ne razumejo prihodnosti, iščejo rešitev v zamejevanju in omejevanju ...

Brez veze!

Izgnati bi jih morali na planet porednih staršev!

Vendar, dragi moji, ko bodo današnji otroci začeli skrbeti za nas in naše pokojnine, ne bo več delavnih mest, kot jih poznamo danes, ne do delovnih mest, kjer ne bo računalnikov (več o tem TUKAJ)! Kako pa mislite, da bodo čez 20 let služili denar, če jih bomo povsod omejevali, zapirali in odklapljali? Samo pomislite: v Sloveniji lahko odpreš podjetje, ko imaš 18 let (razen če si Rom, potem lahko to narediš že pri 16. letih), v ZDA je spodnja meja 10 let. In niso redki najstniški podjetniki, ki do polnoletnosti že služijo milijone, naši pa naj bi takrat šele začeli poslovno pot. Bomo s tem premagali Ameriko, ali pa Azijo, kjer starostnih omejitev ponekod sploh ne poznajo?! Bomo z zapiranjem, blokiranjem, odklapljanjem rešili svet? Vse to v imenu človekovih pravic?

Smešno!

Nič ne bomo naredili. Samo še bolj se bomo zapletli v lastno tehnološko nerazgledanost.

Resnično me moti zaplankanost odločevalcev, ker ne poznajo izobraževalnih, razvojnih, kreativnih, ustvarjalnih in inovativnih možnosti, ki jih ponuja tehnologija. Kaj morajo res samo zaplankani zapečkarji odločati o tem, kakšna bo našo prihodnost?!

Mojega glasu nimajo. Namesto tega se s tem zapisom postavljam na čistino in glasno kričim, da ne dovolim, da takšni diletanti odločajo o moji prihodnosti!

O svoji naj, mojo pa naj pustijo pri miru!

Zato, nisem prvi, ki vstopa v domišljijski svet otrok (poglejte Male junake ali Outfit7) in ne želim biti najslabši (tako kot ePravljice.si - škoda, da je stran ostala v letu 2011), še manj pa vse prepustiti neukim birokratom brez vizije. Če že odrasli nimajo posluha za nas starce, upam, da bom na več odobravanja naletel pri mladih, najmlajših.

Zato se že veselim, da vas bom naslednji teden lahko povabil na potepanje po vesolju ...