Zdaj je postalo (skoraj) uradno: v vesolju nismo sami! To je informacija, ki me je močno vzemirila, pa ne zaradi vsebine, pač pa zaradi metode, kako smo prišli do nje.

Znanstveniki so leta 2019 z vesoljskim teleskopom Hubble v ozračju eksoplaneta K2-18b zaznali vodno paro in planet razglasili za življenju prijaznega.

Teleskop James Webb je še zmogljivejši, na K2-18b pa je potrdil obstoj spojin dimetil sulfid in dimetil disulfid. Spojini sta pomembni, ker jih na našem planetu proizvajajo morski fitoplankton in bakterije.

Ključni podatek je še, da je K2-18b od Zemlje oddaljen 1120 trilijonov kilometrov in očitno prekipeva od življenja.

Čeprav naj bi bil to prvi znanstveni dokaz, da v vesolju nismo sami, nam ta ugotovitev ne koristi veliko, saj si z bakterijami na drugem koncu vesolja nimamo veliko početi ... Lahko pa je ta tehnologija potrditev s katero lahko izboljšamo planet, vali pa vsaj vplivamo na neodgovornega soseda 100 metrov vstran od naše hiše.

Vas zanima, kako?

Če lahko s spektralno analizo brskamo milijone kilometrov vstran in temu verjamemo, čeprav za čas naših življenj ne bomo mogli nikdar preverite, ali imajo današnji teleskopi prav, potem bi lahko to isto tehnologijo uporabili tudi pri sosedovih dimnikih, da preverimo, kaj kurijo, kaj spuščajo v zrak, ker to potem mi vdihavamo in neposredno vplivamo na lastno zdravje.

Verjetno vam je jasno, da imam v mislih projekt Air.u3.si, kjer mnogi še zmeraj dvomijo v natančnost meritev, četudi ves čas poudarjam, da je izračun samo 75 % natančen, kar je več kot dovolj, ko gre za naše zdravje.

Še več!

Analize fotografij narejene z najslabšim mobilnim telefonom dimnika iz katerega se vali grozeča dimna nevarnost je milijonkrat bolj natančna, ko analiza nekaj teleskopskih pikslov Webbovega teleskopa. Da o neznanih vplivih v vesolju, kjer svetloba 124 let potuje do nas (toliko je namreč oddaljen K2-18b), niti ne omenjamo.

Povedano drugače: teleskopu, ki brska po drugem koncu vesolja, verjamemo, napravi, ki pa meri na sosedovem dvorišču, pa ne. Poleg tega, dejstev o K2-18b ne bomo mogli nikdar preveriti, pri sosedu pa lahko kadarkoli pozvonimo na vratih?!

Projekt Air.u3.si sem začel, da bi spodbudil zavedanje o zraku, ki ga dihamo. Ni vseeno, kaj spuščamo v zrak, in ni vseeno, kaj počnemo z drevesi, ki nam zagotavljajo najdragocenejši vir življenja.

Človek lahko brez hrane vzdrži 3 tedne.

Človek brez vode lahko vzdrži 3 dni.

Človek brez zraka pa še 3 minute ne!

Seveda nas skrbi hrana, skrbi nas tudi voda, o zraku pa se tako malo govori, da že meji na civilizacijsko apokaliptično zaroto.

Podjetja bentijo nad stroški čistilnih naprav in krivijo okoljevarstvenike zaradi visokih stroškov. Z neverjetno lahkoto govorimo glomaznih mestnih sežigalnicah ne, da bi pomislili, kaj to pomeni in, kaj nas je pripeljalo do tega.

Jasno mi je, da Planeta ne bomo rešili čez noč, a vsaj našim zanamcem ga ni treba do konca zasvinjati.

Veste, kaj si ob takih trenutkih najbolj želim?

Da je nekdo v vesolju, ki opazuje majhen moder Biser, in vidi, da drvimo v katastrofo. Morda bo nekega dne sedel na ladjo in nas prišel opozoriti: "ne počnite tega". K2-18b ni naš rezervni planet! Še tega ne vemo, ali ima trdna tla, ali pa je zgolj gmota plinov, kot je Jupiter v naši bližini.

Z največjim veseljem in ponosom vas vabim, da prispevate fotografijo na Air.u3.si, ker mi boste pomagali izboljšati algoritem spektralne analize. Hkrati bom pa vedel, da nisem edini, ki mu je mar za zrak, ki ga vsi skupaj dihamo: vi, jaz in še 8 milijard drugih.

P.S.
Še ene stvari se bojim: da bo prišel dan, ko bo nekdo razkril, da je človek največji onesnaževalec zraka in, da z dihanjem proizvedemo največ CO2. Ko bodo uvedli davek za športnike na izdihan zrak, bo konec sveta.

Neumno, a vendar mogoče ... V to smer gremo ...