Znano je, da je od nekdaj moja "politična" prepričanja zeleno obarvana. No, ko sem po dolgem in tehtnem razmisleku (vmes se mi je zgodila korona in čas v komi mi je drastično spremenil življenje - v vseh pogledih), le sprejel odločitev, da se priključim bolj organizirani skupnosti. In sem doživel hladen tuš. Zeleni, kot politična stranka, so me zavrnili.

Hm ...

Po več poskusih na različnih koncih sem končno naletel na posluh. Naletel sem na Vesno, tudi politično stranko, čeprav tudi tu ni šlo (in še ne gre) brez težav ...

V začetku leta 2024 se je iz nič pojavil Vladimir Prebilič, ki v resnici sploh ni član Vesne, čeprav dela pa se ... Še več! Vladimir je obramboslovec, ki samemu sebi pravi zgodovinar, zelenega pa ga, kljub najboljši volji, ne vidim ... Skratka, zmeda ... Vsaj v moji glavi.

A pustimo zdaj to. Bolj pomembno je, da sem imel priložnost poklepetati s slovenskim evroposlancem in mu natrositi nekaj svojih idej. Da, celo poslušal me je ...

V izredno čast mi je bilo, da evroposlanec sploh zaide v Maribor. Večkrat bi moral še kdo! Naj bo to vzgled vsem ostalim in obljubim, da si je v tem kupil moj glas za vedno (ja, tako poceni so moji glasovi!).

Takole je bilo ...

Vsi, ki me dlje poznate, veste, da pogosto bentim nad usodo Maribora, ki je bil nekoč tehnološko najrazvitejše mesto v Jugoslaviji!

Prvi računalnik v Jugi je bil v Mariboru. Internet se je s Cobisom začel prav v Mariboru in se razširil po vsej Evropi. Najboljši varilci na svetu (!!!) so bili v Hidromontaži. Dokaz za to je 6 jedrskih elektrarn, ki so jih postavili v Franciji (Francija proizvede 70 % električne energije iz jedrskih elektrarn)! Seveda, ne smemo pozabiti na Metalno, TVT Boris Kidrič in dragulj med dragulji TAM (Magna, ki danes stoji v Gradcu, bi morala stati v Mariboru).

Prvi korak se je zgodil leta 1960, ko so v TAM sprejeli dolgoročni načrt razvoja, ki je med drugim vključeval tudi raketno izstrelišče, grozd računalnikov in kopico inovacij, ki ji ni bilo para.

Maribor je bil na poti, da postane Silicijeva dolina Neuvrščenih!

Da je celoten razvoj mesta sledil tej strategiji, vidimo še danes, ko se iz Ljubljane pripeljete v Maribor in avtocesta pred Hočami naredi veeeliiik ovinek. Ravno tam, kjer stoji letališče s katerim nihče ne ve, kaj bi, kjer so naredili tovorno železniško postajo (tudi zaradi TAM-a in Metalne) ... Znotraj avtocestnega zavoja bi moralo biti pravo vesoljsko izstrelišče.

Ironija svoje vrste je, da so 60 let kasneje prav v Mariboru naredili prvi slovenski satelit in, da se razvoj slovenske vesoljske tehnologije dogaja prav v Mariboru (ne Ljubljani!). Kot bi mariborska Univerza uresničevala davne mestne načrte.

Vendar ...

Sledila je osamosvojitev, smeli načrti za razvoj Maribora pa so dobesedno čez noč splavali po vodi.

Letala JLA so napadala obmejna mesta v Sloveniji, da bi preprečila pobege državljanov čez mejo. Jasno je bilo, da so bojna letala, če so želela odvreči smrtonosen tovor, morala obračati znotraj avstrijskega zračnega prostora. Avstrijci so to dopuščali, ker jim ni bilo po godu, da se Slovenija osamosvoji. Še posebej jih je jezila naša samozavest, da želimo postati druga Švica (Avstrijci so se ras bali, da nam uspe).

Avstrija je priznanje Slovenije, kar bi ustavilo letalske napade, pogojevala z zaprtjem vse pomembne industrije v obmejnem pasu, ki bi jim lahko bila konkurenčna. Avstrijci se se zavedali, če se ustavi tok denarja iz Balkana, če ne bo več Slovencev v njihovih trgovinah, bo Spodnja Štajerska obubožala.

Roko na srce ... Slovenski del Avstro-Ogrske je bil vselej zelo siromašen, nazadnjaški, zaostal ... Res so bile svetle izjeme, kot sta še danes izjemna Kristalna dvorana v Rogaški Slatini, ali pa terapevtski program treh src iz Radencev, generalno na nivoju celotne države (takrat pokrajine), pa Slovenci nismo premogli presežkov. Vendar, že sama misel na to, da bi šlo šlo bolje, je botroval pri kreiranju avstrijskih pogojev.

Slovenci so dovolj nori, da lahko naredijo kak presežek ... Avstrijci so se očitno bolj bali ideje o drugi Švici, kot mi.

In res ...

V Mariboru so propadla vsa tehnološka podjetja.

Na borzi na zaposlovanje se je znašla smetana jugoslovanske tehnološke inteligence. Vsi so bili brez dela, na borzi, brez služb. To je bil čas Esmeralde, čas telenovel, čas samopomilovanja, čas depresije in čas apatije.

Mesto je takrat umrlo in zaspalo.

In spi še danes.

O tem sem danes govoril evro-poslancu in nadaljeval še s Podimom, ki je pred dnevi potekal v Mariboru.

Ideja, kako prebuditi zaspano mesto, me preganja že vrsto let. Še iz časov, ko sem na Večeru vodil prilogo Raziskovalec in tehnološke strani. Namreč, lepo bi bilo, če bi lahko babice in dedki investirali prihranke v start-up ideje svojih vnukov in bi s tem postali solastniki, delničarji, investitorji. To bi spodbudilo podjetniško razmišljanje mladih, vplivalo bi na njihove prve zaposlitve (in naše pokojnine), podžgalo bi inovativno razmišljanje, podjetniški duh ... In tudi babice in dedki bi imeli veliko več možnosti, da oplemenitijo prihranke, vsekakor bolje, kot to zdaj počno na banke.

žal!

Banke bi morale biti glavni promotor gospodarstva med mladimi.

Pa niso!

Sredstva na vpogled celo zaračunavajo ...

Narobe svet.

Povsem vseeno je, ali bo Prebilič moje misli prenesel naprej, pomembno je, da sem povedal svoje. In verjetno še bom, če bo še kdaj prilika (beri: le me bo kdo poslušal). Zdi se mi, da je Maribor plačal visoko ceno samostojnosti. Previsoko!

Pika na i pa je letošnji zmagovalec Podima za najboljše startup podjetje. Zmagalo je namreč podjetje Infrared.city iz Avstrije.

Povedano drugače: Avstrijci so nam primazali krepko zaušnico in nas prehiteli na področju, ker smo bili od nekdaj suvereni.

Nekaj delamo narobe. Res!

Še to ...

Moje nakladanje in objokovanje starih časov, ki se niso zgodili (pa bi se lahko) me je pripeljalo do še ene Vesne, tokrat Vesne VC (venture capital - Vesna VC.com). Ampak to je že druga zgodba ...

Prebilič je na koncu vstal in odhitel na drug sestanek. Segla sva si v roko in ... Danes sem prvič začutil, zakaj je dobro biti v EU. No, vsaj zazdelo se mi je, da bi to lahko bil prvi korak k prebujenju zaspane Trnjulčice z imenom Maribor.

želel bi si vse to še kdaj ponoviti.