100r.si: Zvone Štor

V RAZMISLEK

Branetu Šalamonu v spomin

19. 5. 2025

Danes zjutraj me je Branko Padjan opozoril na vestičko, da je umrl Brane Šalamon. Brane je bil namreč kriv, da sva se z Brankomm sploh spoznala. Vsi, ki me poznate, veste, da Branko ni v ničemer blizu mojim interesom. Namreč, Branko je z dušo in srcem zapisan plesu, moje gibalne sposobnosti pa so daleč od tega.

Kakorkoli, Brane je bil vez med najinima svetovoma in ta vez traja še danes (mimogrede: Branko je včeraj zaključil mega super plesni dogodek Rolly dance open - sodelovalo je skoraj 2000 plesalcev, bilo je 10.000 obiskovalcev in bilo je noro - ne pomnim, da bi v Mariboru bilo kaj tako velikega ... in prezrtega ...).

Zdaj pa k razlogu mojega pisanja ...

Brane je leta 1990 iz prekmurskega dopisništva Večera prišel v Maribor in naneslo je, da se je obrnil name. Verjetno zaradi računalnika in Račke, mojega redakcijskega sistema s katerim sem vsakemu težil. Klepetala sva o vsem mogočem in hitro našla skupen jezik.

Pisalo se je leto 1991, dejstvo pa je bilo, da sem bil takrat eden redkih, ki je lahko sledil Branetovim idejam in željam.

Rezultat najinega sodelovanja je bil zemljevid Slovenije (takrat je bila Slovenija samo kot del Jugoslavije) na katerem so bili označeni vsi mejni prehodi. To se je zdelo zanimivo Mirku Mundi, ki je bil takrat urednik tednika 7dni in, ki je imel veliko izkušenj z zdomci. Njim je vsako leto namenil posebno prilogo z informacijami za Slovence na delu v tujini. Tistega leta je bilo kaj za povedati!

Naj se internet zdi še tako superioren, teh informacij ne boste našli nikjer na spletu. Takrat še ni bilo ne interneta in celo računalnikov ne. Računalniki so bili moja glavna naloga na Večeru, kjer so še vedno vlival svinec v črkovne kalupe. Še meni se je zdelo to neizmerno nazadnjaško. Informatizacija časopisne hiše Večer iz svinca do miške ni bil mačji kašelj (spomnite se tega, ko boste naslednjič brali nebuloze iz osnutka medijskega zakona, ki so ga letos (!!!) spisali na ministrstvu za kulturo).

Interneta sicer ni bilo, je pa bil Brane prvi in dolgo časa edini, ki je že takrat razumel smeri razvoja, ki so se nakazovale.

In to je bila najina ključna stična točka.

Zemljevidu mejnih prehodov je sledilo še nekaj zemljevidov, za najpomembnejši korak pa je bil zaslužen Slavko Vizovišek, takrat vodja deska in drugi človek v uredništvu Večera, ki je Branetu dovolil objaviti poslovni graf, čemur bi danes rekli infografika.

Takrat je bil na trgu računalnikov PC le Corel Draw 2.0, ki pa je bil zelo okoren za risanje poslovnih grafik. Tu sem se v proces vključil še sam in Braneta navdušil nad Charismo (se kdo še sploh spomni tega?).

Brane se je specializiral za risanje tovrstnih grafov, ki so vključevali brskanje za podatki in seveda pripravo spremnega članka.

Po samo nekaj objavljenih grafih, je potencial infografik prepoznal še en velik Večerovec Drago Simončič, ki si je z grafi pomagal pri urejanju strani gospodarstva.

Škoda, da vsega tega Google ne pozna ...

In potem je prišel internet.

15. julija 1994 je izšla prva številka Večera, ki je bila v celoti narejena na računalnik. To je bila prelomna točka za moj redakcijski sistem Račko, ki je združeval delo novinarjev, urednikov, lektorjev in redaktorjev, pa tudi tehničnih urednikov, ki so vmes postali DTP-jevci, in nenazadnje smo dobili tudi mojstra osvetljevalne enote Boža Lasbaherja, ki je vse skupaj spravil na film (skoraj tisoč ljudi pa je odšlo na cesto). To je bil prvi računalniško narejen dnevni časopis v Sloveniji. Veliko pred konkurenco!

Druga prelomnica je bila 2. decembra 1994, ko je Večer kot prvi časnik v Sloveniji začel izhajati v barvah. Čeprav sem imel povsod prste vmes, pa je bil postopek barvne separacije moj najpomembnejši prispevek s katerim sem se že takrat premalo hvalil. To je bilo res prelomno in še dolgo za tem to ni uspelo nobeni medijski hiši v Sloveniji (pravzaprav so vsi kupili tuje rešitve, ki jih ni bilo veliko in so bile še žafransko drage - cene so se gibale v milijonih.

Po drugi prelomnici me je takratni direktor Božo Zorko poklical v pisarno in mi ponudil, da si za nagrado lahko izberem karkoli. Ko so sodelavci izvedeli, da sem si zaželel CD snemalnik, so prav vsi obnemeli. Vsi bi raje imeli višjo plačo, lepše delovno mesto, celo enormne enkratne denarne nagrade so bile takrat v igri (kolega si je z eno tako nagrado in bistveno manjšimi zaslugami kupil novega BMW 3) ...

Veste, zakaj pa sem si jaz želel CD snemalnik?

Zato, ker me je vsak dan bolelo srce, ko smo celoten časopis tistega dne izbrisali, da smo naredili prostor za novega. Vse fotografije, vsi teksti, vse infografike so šle dobesedno v maloro!

Danes bi bilo to nepojmljivo, takrat pa je bilo to kruto dejstvo.

Leto 1995 smo tako začeli s sistematičnim zbiranjem materialov in snemanjem na cedeje. Tu sta se ekipi pridružila Matjaž Černec in Gregor Grosman, v veliko pomoč pa mi je že prej bil Borut Turk. Brez njih stvari ne bi mogel izpeljati, ker je suport uporabnikom zahteval prisotnost 24 ur na dan in 7 dni na teden (pogosto tudi ponoči - delo pri dnevnem časopisu je tlaka, verjemite!).

Čeprav je bila to majhna ekipa (vseh na Večeru nas je bilo 240!) pa prelomnic niti slučajno ni bilo konec.

Najino sodelovanje z Branetom je bilo ves čas zelo tesno in je kmalu preraslo še na druga področja. Oktobra 1995 sem z blagoslovom direktorja brez vprašanj zakupil domeno Vecer.com (naj povem, da sem takrat imel konkurenco znotraj Večera, ki je skoraj istočasno zakupila domeno czp-vecer.si in prepričevala ljudi, da je to bolj slovensko in bolj pravilno). Takrat sva z Branetom začela iskati primere časopisnih dobrih praks po svetu.

Ni jih bilo dosti, primerljive velikosti in regijsko orientiranih pa skoraj nič.

Decembra 1995 je Brane postal neuradni začasni urednik Vecer.com (tega takrat še ni bilo v nobeni sistemizaciji in tudi nikomur ni bilo jasno, zakaj bi to potrebovali), jaz pa webmaster. Brane je vsak dan iz časopisa izbral 5 člankov in to je bilo to. Med vikendi seveda nič. Razen izjemoma, če ga je pot zanesla na Večer ... Po brezplačni časopis ...

To je trajalo nekaj mesecev.

Potem sta se najini viziji razšli.

Brane je vztrajal, da moramo nadaljevati z izbori člankov in je celo predlagal ločeno uredništvo, moj pogled pa je bil, da uredniški izbor itak naredijo uredniki tiskane izdaje, med spletom in tiskom pa ne bi smelo biti razlike.

Najin spopad egov se je končal tako, da se je Brane preselil k Dnevniku v Ljubljano.

Njegov odhod me je kar malce prizadel, čeprav sem kasneje izvedel, da so bili razlog za njegov odhod tudi zasebne težave, a dejstvo je bilo, da sem izgubil pomembnega podpornika, ki me je, čeprav ne nenavaden način, razumel, kaj želim narediti.

Temu je sledilo, da je 11. maja 1998 Večer na spletu prvič izšel kompleten (in brezplačen).

Naslednje leto je izšla celotna vsebina Večera letnik 1998 na cedeju.

Pika na i pa je bila aprila 2004, ko smo uradno predstavili arhiv vseh številk Večera od 9. maja 1945 do danes.

Tega še danes ni nihče dosegel in takrat me je po sedmih letih po telefonu poklical Brane in me prosil za vstopno šifro za njihovo uredništvo. Dnevnik je skoraj celo leto skrivoma brskal po Večerovih arhivih ... Ja, pa tudi Delo. No, pa tudi Vatikan in kitajska ambasada ...

Po večletnem molku sva na račun arhiva z Branetom spet vzpostavila kontakt.

14. oktobra 2008 je bila v okviru Večera uradno predstavljena založba elektronskih knjig Ruslica. Po prvotnem načrtu je bil za urednika planiran Brane, ki ga večerova ponudba očitno ni prepričala, da se vrne v Maribor, zato je njegovo mesto prevzela Helena Grandovec, novinarka kulture na Večeru, sicer pa avtorica prvega slovenskega računalniškega slovarja (za veliko slovenskih tehnoloških prevodov je najbolj zaslužna prav ona).

Škoda, da Ruslica ni uspela premagati porodnih težav, a vedeti moramo, da je to bil čas, ko niti še Amazon ni imel svojih elektronskih bralnikov in ne knjig.

Zagotovo je bilo to pred časom.

Sva pa od takrat naprej z Branetom redno komunicirala. Sledil sem njegovim potovalnim priročnikom, veliko sva se pogovarjala o mladih in njihovem odnosu do tehnologij. Brane je bil mnenja, da bi morali mladi bolje poznati klasične družabne igre, sam pa verjamem, da ne smemo nasprotovati tehnologijam (telefonom in tablicam), le prirejenih vsebin nam primanjkuje.

Brane je med tem izdal knjigo na to temo, dve leti nazaj pa je očitno tudi sam spoznal, da bi morali klasične igre transformirati v digitalno podobo. Pogovarjala sva se o hibridnem produktu z elementi knjige, navidezne resničnosti in umetne inteligence.

Sicer dlje od izmenjave mnenj in idej nisva prišla, je pa teža projekta zdaj v celoti padla na moja pleča.

Saj ne, da bi mi bilo težko, bo pa vsekakor drugače.

Priznam, da je Branetov drugačen pogled pogosto vplival name in prepričan sem, da sva bila oba zaradi medsebojnega rivalstva pogosto boljša. Tako kot sem jaz podrobno spremljal razvoj njegovega spletnega Dnevnika, tako me je tudi on pogosto presenetil s kakšno pikantnostjo iz Večera.

Pogrešal ga bom. Pogrešal bom njegov humor in drugačen pogled na svet. Med prijatelji smo mu pogosto rekli Šale Branamun (enkrat celo na uradnem dogodku na NT konferenci). Mladi niso vedeli, da je to šala in so verjeli, da mu je res tako ime ... Mi pa smo se neizmerno zabavali ... Šale, pardon Brane, tudi.

In zdaj ...

Vse to, kar sem napisal, ne boste našli nikjer na spletu.

žalostno in grozljivo!

O sploh ne tako oddaljeni zgodovini Google in spletna družina ne vedo nič. Zdi se, kot da svet pred internetom ni obstajal. Kot da smo pred Googlom živeli v jamah in nismo vedeli, kaj se dogaja v sosednji vasi. Internet postaja prav zaradi svoje hitrosti vse bolj omejen in neuporaben!

Brane je posredno in neposredno zaslužen za veliko pomembnih odločitev, ki jih nihče nikdar ne bo izvedel. če bomo nadaljevali po dosedanji poti. Povemo jih lahko samo še mi, ki smo živeli v tem času. Prav zato sem ponosen, da sem imel priložnost delati z njim v prav tem časovnem oknu.

Naj povem še, da se pogosto spomnim na Aca Pasternjaka, na Mirka Lorencija, Jožeta Frica, Slobodana Pejiča, Srečka Logarja, žareta Rojca, Branka Senico, Francija Kolariča, tudi Dušana Rudolfa ... O teh ljudeh ne boste našli prav nobene informacije. Zato sva, tudi z Branetom, veliko govorila o spletni rdeči preprogi, kjer bi zainteresirani lahko opisali svoj pogled na pokojne in tudi tako ohranili spomin nanje. Za mlade ... Da ne pozabijo ...

Ker so informacije o Branetu Šalamonu tako skromne in popačene, resno razmišljam, da bi sam naredil prvi korak v tej smeri.

Kdo pa bo, če ne jaz ...

:-)

P.S.
Če se še komu zdi, da bi bilo vredno napisati nekaj besed o komerkoli, naj mi piše na zvone.stor@gmail.com. To me bo še bolj spodbudilo, da "misli meso postanejo".