Moja kariera na Večeru, v resnici pri tedniku 7dni, se je začela leta 1991. Takrat sem kot mlad nadebudni študent strojništva (to so bili časi, ko je bil poklic ključavničar visoko cenjen - tudi Tito je bil ključavničar, karkoli je že to pomenilo ...) prišel do direktorja Večera Boža Zorka, kakšno minuto, ali dve mi je nakladal o digitalizaciji medijev (nihče od naju ni razumel, kaj govori - to sem čez leta tudi spoznal), a na koncu me je vprašal, če bi znal to narediti.

Seveda sem potrdil in tako sem tudi uradno postal član hecne druščine. Pojma nisem imel, kaj to pomeni ...

Ljudje iz ulice nismo veliko vedeli o Večeru. Mnogi so poznali samo je nekaj imen (predvsem zaradi popevke Zlate jeseni), med te pa je sodil tudi Darko Šterbenk.

Bila je sredina marca kakšno leto ali dve kasneje, ko je na moja vrata potrkal prav Darko.

Bil je resen, kot vedno. Bil je direkten, kot vedno. Ni izbiral besed, ni ovinkaril, ni imel rad pridevnikov. Bil je poseben po pojavi, po razmišljanju, predvsem pa je vedel, kaj hoče. Cilji so mu bili kristalno jasni!

Darko: "Sem slišal, da znaš delati z računalniki."
Jaz: "Znam."
Darko: "Sigurno poznaš program za izpolnjevanje davčne napovedi."
Jaz: "Poznam." (sem blefiral)
Darko: "Bi mi malo pokazal, kako to gre?"
Jaz: "Lahko. Kdaj?"
Darko: "Zdaj."

Nekaj sem mencal in mu skušal dopovedati, da nimam programa, da v resnici nimam pojma, kaj naj mu kažem, a me je prehitel.

Darko: "Pridem čez eno uro, pa mi boš pokazal. Aja, pa program prinesem s sabo."

Še danes ne vem, kako, a čez eno uro je imel Darko s sabo disketo, uporabniško ime in geslo, ko sva vse instalirala, potem pa gledala v zaslon, kot dva mlada telička (beri: nisva imela pojma, kaj gledava).

Priznam, jaz sem takrat prvič v živo videl program za izpolnjevanje dohodnine, on pa tudi. Ni vedel, kaj spraševati, jaz pa ne, kaj kazati.

Po pol ure tavanja mi je na koncu naročil naj spritam ... In sem ... Ne vem sicer kaj, a je bilo podobno formularju za oddajo davčne napovedi, nisem pa bil prepričan.

In je šel.

Naslednji dan je ob isti uri spet prišel in je spet želel, da mu kažem izpolnjevanje davčne napovedi. Nekaj več je že vedel, jaz pa sem ga samo poslušal in mu sledil ... Seanso sva spet zaključila s printanjem ... Meni se je zdelo brezveze ...

Isto sva ponovila tretji dan, pa četrti in peti, teden kasneje pa je že prišel s konkretnim željami.

Spomnim se, da je želel oddati dohodnino za nekoga, ki ima 5 nezakonskih otrok s 5 različnimi mamami, ki je bil 3-krat poročen, v tistem trenutku pa je bil na zdravljenju od alkoholizma na Pohorju. Seveda mi je bilo jasno, da je bil to namišljen, ekstremni primer ... Hm ... Spet sva telovadila gor in dol s podatki, na koncu vse to naprintala in končala.

Naslednji dan je imel še en, bolj ekstremni primer. Vajo sva ponovila, Darko pa je bil vsakič vidno zadovoljen z rezultatom ... Meni pa se je vse skupaj zdelo brezveze.

Redna najina srečanja so trajala skoraj mesec dni.

Enkrat vmes sem ugotovil, da so izmišljeni primeri še kako resnični, Darko pa je na desku uradoval in za sodelavce izpolnjeval napovedi.

Verjetno ne zastonj ...

Vmes nisva veliko govorila, ker je gospod Šterbenk veljal za najpomembnejšo sveto ikono Večera in jaz sem še dolgo po tem imel veliko tremo pred njim. Res ...

Kak mesec po tistem, ko je hektika okrog dohodnine izginila, je prišel spet k meni in me vprašal, koliko je dolžan. Seveda mu nisem nič računal, ker sem to smatral, kot del mojega poslanstva. Direktorju sem namreč obljubil, da bom 240 ljudi naučil uporabljati računalnike in to se mi je zdel eden od korakov do cilja. Jasno mi je bilo, če prepričam Šterbenka, bom prepričal ostale.

Kasneje se je izkazalo, da Šterbenk sploh ni bil problem, še posebej, če si poznal njegovo "flipersko" šibko točko.

Darko je vztrajal pri plačilu, jaz pa pri poslanstvu.

No, pa niti sanjalo se mi ni, koliko bi izpolnjevanje napovedi sploh bilo vredno. Vendarle je vse naredil on, jaz sem samo "printal" ... Pa še to samo en klik na tipkovici ...

Nekega dne pa me je vprašal, kaj si najbolj želim.

Seveda sem debelo pogledal, kaj me sprašuje takšne neumnosti, saj ni zlata ribica. Spet sem nekaj momljal in nejasno govoril, na koncu pa sem se le spomnil: "Rad bi imel buteljko vina z mojim letnikom."

Vsi, ki me poznate, veste, da v življenju nisem spil niti kozarca alkohola, zato je bila moja želja res bedasta. Je pa bila moja in zato toliko bolj posebna. Kaj bom te z buteljko, me je še četa kasneje spraševalo veliko ljudi ...

Nekaj dni kasneje me je Darko poklical na desk in mi v zmečkani papirnati vrečki na skrivaj pod mizo pomolil v roke flašo in dodal: "Past ... Pa nikomur ne povej!"

Seveda je Čumpi, ki je sedel nedaleč vstran, to videl. Pa ne samo to! Čumpi je imel tudi naštudirane šterbenkove manire. Ko pa je šlo za darila v tekočem stanju, so bili njegovi radarji še posebej dovzetni. Nekaj let kasneje, ko so tehnični izvedeli, da buteljke zlagam v omaro in, da jaz tega ne pijem, so nek večer izvedli atentat na omaro, vdrli vanjo in jo izpraznili. K sreči sem slavno šterbenkovo buteljko odnesel v domačo vitrino (edino!) in tam stoji še danes. Nedotaknjena!

Še danes imam doma steklenico odeto s pajčevino in plesnijo na kateri piše: laški rizling, Vinska klet Maribor, 1970.

Od takrat sva se z Darkom pogosteje družila. Tudi zato, ker je pogosto hodil na kosilo v Novi svet na sardelice. Jaz pa tudi ... Pa tudi zato, ker je bil to čas, ko sem še razmišljal, da bi bil glasbenik in me je zanimala elektronska glasba ... Preko Darka sem prišel do kontakta z Miho Kraljem, ki mi je, ne vem kako, direktno iz Londona priskrbel sintetizator Yamaha QS-300 ... To takrat ni bilo enostavno ...

Mimogrede: Miha Kralj je takrat veljal za jugoslovanskega Jaen Michel Jarra ... Meni je to takrat veliko pomenilo, danes pa še posebej!

Sva pa z Darkom, ko ga je pot zanesla v internetno uredništvo (danes vem, da je uprava ljudi pred pokojem namenoma "odlagala" na internet) ob sladoledu pred Večerom (ko je bila Borovnica še tam) razmišljala o novih portalih, novih tiskanih edicijah in hibridih medijih prihodnosti. Takrat mi je Darko dejal, da bi bilo smiselno narediti športni tračarski tednik ... In tega nisem pozabil ... Pravzaprav o tem razmišljam še danes ...

Takrat je bila moja glavna preokupacija, kako čim več vsebin pripeljati na internet. Jasno mi je bilo, da je internet najboljši poligon za testiranje novih formatov, novih vsebine, novih novinarskih pristopov. Tisto, kar bi uspelo na spletu, bi lahko nadaljevalo pot v tisku. Blogorola je bil projekt, ki je prišel najdlje (in mi je zelo žal, da se ni nadaljeval), potem sta bila še tu še Bonbon (ki v določenem smislu živi še danes, zanj pa skrbi otrok te filozofije Dež - zelo sem ponosem, čeprav se bojim, da nihče več ne ve, kaj je stalo za tem) in seveda arhiv. Športni trači pa so ostali neizpolnjeni. Za zdaj ...

Ne pa pozabljeni!

Čeprav je od tega že nekaj let, celo desetletij, bi lahko bila ideja s trači še vedno aktualna. Res je, da tiskani mediji izgubljajo doseg na celi črti, a mnenja sem, da so krivi današnji uredniki, ker ne iščejo novih formatov, novih oblik ... Darko jih je!

Še nekaj ...

Ko sem leta 2004 želel pokazati, zakaj in kako uporaben je lahko časopisni arhiv (mimogrede: Večer ima še vedno edini digitalizirane vse številke od 9. maja 1045 do danes), sem v okviru kulturnega projekta na Koroškem, ki ga je sponzoriral Večer, naredil programsko analizo besed: kdaj se je katera beseda prvič pojavila in kako se je razvijala (projektu je bilo naslov življenja besed in o njem ne boste nikjer nič našli - pa ne zato, ker bi bil projekt tako nepomemben, pač pa zato, ker o tem Google nič ne piše, ker ga še ni bilo!). Se spomnim, takrat je bila aktualna zmeda z besedo cede ali CD ali zgoščenka ali zamaščenka ... Zanimiva je bila tudi beseda "surf", ki so je lektorji med malimi oglasi vztrajno popravljali v "deskalno desko", Darko pa je prvi v slovenskih medijih uporabil besedo "punk". Rad je imel glasbo. Vseh zvrsti.

Šterbenk pa punker?!

No, iz tega so nastale Smeri razvoja.

Preden zaključim ...

Saj ne, da sem praznoveren, a v kratkem času sta nas zapustila Brane Šalamun in Darko Šterbenk. Oba sta močno vplivala na mojo življenjsko pot ... In verjetno še čigavo ...

P.S.
Sem vam že povedal, da sem zakupil domeno Preproga.com?! Ob priliki vas bom povabil k sodelovanju- Vsi, ki bi želeli povedati svojo plat medalje in zapisati spomine na ljudi, ki so premikali gore in, ki jih ameriške (ali kitajske) multinacionalke ne bodo nikdar omenila ... žalostno je, da so na spletu samo vsebine za katere je nekdo plačal. Kot, da samo denar kroji naš svet.