Ta zgodba se začne z izjemnim francoskim skladateljem in dirigentom Maurice Jarrom, ki je sicer umrl 29. marca 2009 v Los Angelesu v Kaliforniji, mnogim pa se je najbolj vtisnil v spomin s skladbo iz filma Doktor živago. A njegov največji dosežek v življenju pozna le malo ljudi ...

In ne, ni iz področja filmske glasbe, kjer je bil največja zvezda prejšnjega tisočletja.

Maurice je bil zagotovo zvezda svojega časa. In bil je tudi živahen francoski šarmer zaljubljen v življenje in drobne užitke. Tudi zato je bil 4-krat poročen in je imel 3 otroke (sina, hči in še enega posvojenca). A prelomna zgodba se je začela 24. avgusta 1948 (!!!), ko se mu je v zakonu s Francette Pejot, članico francoskega odporniškega gibanja in preživelo koncentracijskega taborišča, rodil sin Jean-Michel. Leta 1953 se je Maurice ločil od žene in se preselil v Združene države Amerike.

Sina je videval zelo poredko.

Po pripovedovanju Jean-Michela je v svojem življenju srečal očeta približno 20-krat, a zgodovina se je obrnila novembra 1976, ko je Mauriceu prišlo na uho, da se njegov najstarejši sin tudi ukvarja z glasbo (od vseh Mauriceovih otrok je samo Jean-Michel šel po njegovih stopinjah) in ima težave ...

Problemov je bilo več. Založniki so tarnali, da ne morejo izdati glasbe, kjer ni petja. To takrat v svetu zabavne glasbe ni bilo običajno, da skladbe nimajo pevcev. Pravzaprav je bila to največja razlika med orkestralno in zabavno glasbo ...

Drug problem so bile skladbe označene s številkami. Avtor se namreč ni mogel spomniti bolj povednih naslovov in je vztrajal na številkah. Kako naj založniki promovirajo skladbe s številkami? To ni bilo sprejemljivo še posebej, ker so priljubljenost krojile radijske postaje. Hm ...

Tretji problem pa je bil videti nerešljiv. Namreč, ko je Maurice slišal demo posnetke ... Groza! To ni bila poslušljiva glasba. To ni imelo ne repa, ne glave. Zmedeno! Nepovezano! Nihče se ni čudil, da take glasbe niso slišali še nikdar ... Logično! Kdo pa bi sploh to poslušal?!

Seveda je bil mladi Jean-Michel razočaran nad nerazumevanjem njegove glasbe, zato se je Maurice odločil, da mu pomaga (seveda je kolebal in tuhtal, kaj naj stori, da mu sin ne bi delal sramote). Obiskal je namreč 10 založb in vsem težil s svojo glasbo, a mu ni pomagal niti priimek slavnega očeta. Bilo je grozno in je že mejilo na popoln obup ....

Maurice je na koncu le poklical svojega dobrega prijatelja in producenta Francisa Dreyfusa in ga prosil, naj se usmili mladega Jean-Michela, naj posluša njegovo glasbo, naj se dela zainteresiranega in mu prisluhne.

Francis je to res storil, Jean-Michel mu je vse razložil, srečanje pa zaključil Francis češ, da mora še malo razmisliti in mu bo sporočil.

Seveda je Francis takoj poklical Mauricea in mu odsvetoval, da bi kakorkoli sodeloval pri tem projektu, vendar je Maurice vztrajal. Zaključek je bil tak, da mu je Maurice zagotovil, da bo on osebno kupil 1000 plošč, kolikor naj bi bila začetna naklada.

In res ... Do tedaj nikdar slišana umetnija je šla v delo.

Decembra 1976 je izšla plošča z naslovom Oxygene na kateri so bile skladbe Oxygene I., Oxygene II., Oxygene III., Oxygene IV., Oxygene V. in Oxygene VI.

Ritem je sledil ritmu dihanja, skladbe so bile brez konceptualnih okvirjev, besedila ni bilo, brez patetike, avtor je vseskozi vztrajal, da si naj poslušalec sam ustvari podobo sveta skozi katerega potuje z zvokom. Čudno. Res, čudno ...

Oxygene so prodali 15 milijonov!

To je še danes nedosegljiva številka kateregakoli francoskega umetnika, pa jih ni bilo malo. Ne pozabimo, Francozi so še danes avtoritete na področju šansonov in (opernih) kabaretov, pa o teh številkah lahko samo sanjajo.

Elektronska glasba, ki jo je začel Jean-Michel (čeprav v kuhinji in z doma narejenimi "inštrumenti", ki jih nihče ni razumel), je še danes sinonim za prihodnost, ki še ni prišla. Bo pa. Le nihče ne ve, kdaj ...

Jean-Michel Jarre je danes največji glasbenik na svetu vseh časov.

V Guinessovi knjigi rekordov ima zapisane 4 rekorde. Prvega je dosegel 14. julija 1979, ko se je na Trgu Concorde v Parizu v Fanciji prvič zbralo več kot milijon ljudi (mimogrede: v treh dneh Woodstocka so našteli 400.000 obiskovalcev).

Še danes največji koncert vseh časov se je zgodil 6. septembra 1997 ob 850-ti obletnici obstoja Moskve v Rusiji. Nekateri pravijo, da naj bi se Jarre takrat izenačil s koncertom Roda Stewarda leta 1994 na Cocacabani v Braziliji, vendar različni viri navajajo različne številke, uradno potrjena pa je številka, da naj bi se v Moskvi zbralo 3,5 milijona ljudi.

Konzervativni viri pravijo, da so ocene pretirane in, da poslušalcev ni bilo več kot 2 milijona.

Organizatorji so sprava navedli oceno 4,2 milijona in to podkrepili s satelitskimi posnetki ruske vojske (ruska vojska in civilna zaščita sta uporabili satelitske in zračne fotografije celotnega prizorišča pred mestno hišo, v parku, na mostovih in vzdolž reke Moskva).

Na koncu se je Guiness odločil za sredino.

Danes koncert Jean-Muchela v Moskvi velja za največjega vseh časov, vojska pa je še nekaj ur pred začetkom zahtevala preklic koncerta, ker je bila množica poslušalcev, ki so prihajali v mesto, neobvladljiva.

župan Moskve je takrat izrekel zgodovinske besede: "Če je kdo zmožen povezati Ruse z vesoljem, je to Jean-Michel."

In koncert se je zgodil.

Seveda moramo omeniti še Jarrov koncert 5. aprila 1986 ob 150-ti obletnici Texasa in Houstona v ZDA, ko je prišlo 1,5 milijon ljudi (to je bil verjetno močan argument, zakaj so Jarra povabili tudi v Moskvo).

Med najbolj prelomne pa sodita dva nastopa Jarra v Pekingu 21. oktobra 1981. To je bil prvi nastop kateregakoli zahodnega glasbenika po dobi Mao Zedonga.

Na prvem koncertu je bilo 13.000 povabljencev, ki so očitno morali najprej oceniti, ali je nastop sploh primeren za množice, ki takšne glasbe ni bila vajena. Kitajci še posebej!

Naslednji dan, 22. oktobra 1981, pa naj bi se po poročanju Wikipedie zbralo 218.000 poslušalcev.

Kitajci so takrat prvič videli laser.

Različni viri navajajo, da je Jarre osebno hodil po ulicah in najrevnejšim delil vstopnice, ker je želel večjo vključenost lokalnega prebivalstva, predvsem mladih.

Njegovemu vizualnemu spektaklu še danes mnogi pripisujejo, da je močno vplival na razvoj sodobne Kitajske.

Tisti, ki so takrat slišali Jarra, so danes direktorji največjih kitajskih podjetij. Verjetno ni težko uganiti, kaj o našem svetu (beri: Evropi) so si mislili.

Kot je Jarre sam dejal na koncertu v Puli: "Elektronska glasba je edina sodobna zvrst, ki se je začela v Evropi. Tega bi se morali bolj zavedati ..."


Danes je Jarre star 76 let, pravkar pa je na turneji Summer live tour 2025, ki poteka na več zgodovinskih prizoriščih po vzhodni Evropi. Gre za posodobljeno priredbo prvega albuma Oxygene in pot ga je 28. junija 2025 zanesla tudi v Areno v Pulj na Hrvaškem, kjer se je zbralo približno 10.000 navdušencev iz vse Evrope.

Toplo in lepo vreme, zgodovinski ambient v sozvočju s futuristično (tudi lokalno!) glasbo je bila priložnost za drugačen vpogled v prihodnost, ki je še ni ... Bo pa.

žalostno je le to, da so bile vse oči Hrvatov usmerjene v prihajajoči koncert Thompsona, kjer pričakujejo 500.000 ljudi, o umetniku, ki mu ne Madonna, ne Michael Jackson, ne Lady Gaga, niti Roling Stones, niti Pink Floyd, kaj šele Thompson, ne sežejo do kolen, pa v mestu ni bilo ne duha, ne sluha.

Škoda!

Ali pa ne, ker je to lahko priložnost za Slovence, da se spomnimo na Andromedo Mihe Kralja.

Miha je namreč nekoč veljal za jugoslovanskega Jarra.

P.S.
Andromeda je še danes zvočna podlaga pod počasnimi posnetki smučarskih skokov iz Planice. Dajmo se malo zmigati v tej smeri ...