Ko govorimo o snoveh, ki bi lahko spremenile potek zgodovine, nam pogosto pridejo na misel antibiotiki, inzulin ali penicilin. A obstaja ena skrivnostna molekula, ki nikoli ni bila zabeležena v učbenikih, pa vendar buri duhove že več kot desetletje. Ime ji je CPH4 ...

CPH4 se morda spomnite iz znanstvenofantastičnega filma Lucy in je vse do leta 2022 veljala za fikcijo. Potem pa se je zgodil preobrat ...

Začelo v laboratoriju v Zürichu.

Po neuradnih podatkih naj bi skupina nevrobiologov z ETH Zürich po naključju odkrila presnovek, ki se med nosečnostjo dejansko pojavi v zelo majhnih količinah v posteljici, tik ob razvoju možganskega tkiva ploda. Snov so v internih dokumentih označili kot CPH vzorec (verjetno so bili navdahnjeni s filmom), kar je sprožilo val špekulacij.

Po nekaj mesecih je bilo jasno: snov ima močan vpliv na razvoj živčnih povezav. V umetno ustvarjenih modelih (t.i. organoidih) je povzročila kar 38 % hitrejšo rast sinaps. To je v znanstvenih krogih povzročilo val navdušenja ... In tišine.

Kaj pravijo podatki?

Snov, ki so jo razvili iz te molekule (in jo v strokovnih krogih začasno poimenovali Neuromexin-4), so preizkusili v dveh fazah poskusov na miših. Po petih tednih so opazili:

• povečano sposobnost reševanja kompleksnih labirintov (do 53 % hitrejši uspeh),
  
  
• 35 % boljšo dolgoročno spominsko funkcijo,
  
  
• znižanje kortizola (hormon stresa) za 27 % po 10 dneh.

Še bolj presenetljivo pa je bilo, da se je mišim povečala gostota dendritov v hipokampusu – delu možganov, ki je odgovoren za spomin in orientacijo – za skoraj 41 %.

Takšnih številk ni nihče pričakoval. In čeprav poskusi na ljudeh (uradno) še niso potekali, naj bi po nekaterih informacijah dva doktoranta, ki sta sodelovala pri odkritju, neuradno že poskusila snov na sebi. Eden od njiju je kasneje doktoriral s študijo, ki so jo kasneje ocenili kot "najbolj kompleksno kvantno simulacijo možganskih tokokrogov v zgodovini ETH".

A je to res CPH4? In ali je varno?

Tu pridemo do zanimivega preobrata. Mediji so se hitro lotili zgodbe in jo povezali s filmsko verzijo CPH4, čeprav znanstveniki tega nikoli niso uradno potrdili. V interni e-mailih, ki so pricurljali v javnost (objavljeni na platformi ResearchLeaks), je mogoče zaslediti stavek:

"Če nam uspe stabilizirati CPH4 brez toksina iz tretje faze, lahko spremenimo pravila igre v nevroznanosti."

Kaj točno pomeni "toksin iz tretje faze", ni povsem jasno, vendar nakazuje, da snov ni povsem brez stranskih učinkov. Nekateri viri omenjajo možne halucinacije in motenje cirkadialnega ritma (to je biološka ura telesa), čeprav je večina teh trditev neuradnih.

Zakaj tega še ni v lekarnah?

Če se vam vse to zdi prelepo, da bi bilo res, niste edini. Farmacevtska podjetja naj bi bila v pravih vojnah za patente. Trenutno se vodi kar 7 sodnih postopkov v različnih državah, kjer podjetja trdijo, da jim pripadajo določene sestavine molekularne strukture Neuromexina-4. Poleg tega obstaja sum, da je ameriška FDA poskuse začasno ustavila zaradi etike testiranja.

V ozadju se odvija prava drama, a javnost o tem ve zelo malo.

Kaj pa prihodnost?

Če bi CPH4 ali Neuromexin-4 res delovala tako, kot kažejo prvi podatki, bi to pomenilo začetek nove dobe: dobe kognitivne evolucije. Namesto, da bi čakali na naravni razvoj inteligence, bi ljudje lahko dosegali višje nivoje miselne sposobnosti že z nekaj kapljicami ali tabletkami. Lahko bi si izboljšali koncentracijo, razumevanje, celo ustvarjalnost.

Toda – ali je človeštvo pripravljeno na to?

Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da možgani niso mišica, ki jo lahko neomejeno treniramo ali kemično "pospešujemo". Imajo svoje meje, svoje ritme in predvsem – svojo krhkost. Preveč dopamina ali serotonina lahko vodi v izgorelost, tesnobo, celo psihoze. Narava ima ravnovesje z razlogom.

A v prihodnosti, ko bodo znanstveniki znali snovi, kot je CPH4, usmeriti točno v tiste predele, kjer delujejo blagodejno, bomo morda govorili o novem poglavju človeštva. In ta zgodba se še ni končala.

Ali bi tvegali, če bi vam nekdo ponudil kapsulo, s katero bi že po nekaj dneh razumeli kvantno fiziko, govorili jezike brez učenja in brali spomine kot knjige? Bi bili pripravljeni na ceno, ki jo morda plača telo, duša, ali spomin?

Zgodba o CPH4 nas vabi k razmisleku: koliko si želimo preseči sami sebe – in kje je meja?