Poznanstvo z Matjažem Sušnikom se je začelo nekega poletnega dne leta 1992, ko sta se s Štefanom Hozjanom oglasila pri meni na Večeru. To je bilo obdobje, ko nihče ni prav dobro vedel, kaj jaz počnem na Večeru, predvsem pa nihče ni razumel Sušnika in Hozjana, ki sta hodila okrog in sanjala, da bosta naredila računalniško revijo, ji prilagala disketo in spreminjala svet. Nekaj računalniških revij smo takrat sicer že poznali, vendar so bili ljudje, ki so stali za njimi, svetlobna leta "pred nami" v povsem svojih svetovih.

No, 6. mesecev po prvem obisku, se je na trafikah res pojavila revija Win.ini, prvi urednik je bil Štefan Hozjan (kmalu ga je nasledil Zoran Banovič), direktor pa bil Matjaž Sušnik.

In kaj imam jaz pri tem?

že od samega začetka sem verjel v grafična okolja, miške in objektno programiranje, službe na Večeru pa zagotovo ne bi dobil, če teh svojih prepričanj ne bi pokazal na praktičnih primerih (ne pozabit, da sem Visual Basic uporabljal, ko še ni bilo Windows, imenoval pa se je Visual Basic for DOS - izjemno orodje, vam rečem!).

Seveda sem o tem kdaj pa kdaj pisal v svoji tedenski kolumni Štorije, ki so izhajale v tedniku 7dni, in to je verjetno Sušnika in Hozjana prepričalo, da me obiščeta. Več, kot ne, jima itak nisem mogel reči.

In se je začelo ...

Prvič smo klepetali o vsem živem, o bolj poglobljenem vplivu računalnikov na naša življenja, kar je bilo meni takrat izredno ljubo (da prihodnost pripada računalnikom, smo verjeli le redki, res redki!).

Všeč so mi bile tudi njune ambicije ... Všeč načrti ... Najbolj pa sta me prepričala z dejstvom, da se bo vse skupaj dogajalo v Mariboru! In to v časih, ko so vse druge firme propadale, ljudje so se bili prisiljeni upokojevati za mizerne pokojnine ... Služb ni bilo, brezposelnost je bila razžirajoča ... Stanje je bilo več kot morbidno.

A ne boste verjeli ... Sušnik, ki se je potem še nekajkrat oglasil pri meni, je bil prvi v mojem življenju, ki se je strinjal, da lahko tudi v zatohlo zakotnem Mariboru premaknemo stvari na bolje.

Spomnim se prvega uredniškega sestanka revije Win.ini, kjer je Matjaž hitro ugotovil, da se dolgočasim (bil sem edini, ki je prihajal iz časopisne hiše in sem poznal principe novinarskega delovanja), zato mi je "dovolil", da sedem pred računalnik, predme je postavil kup cedejev, ki jih je dobil od kdo ve kje in mi dejal: "Poglej, če najdeš kaj pametnega?" ... Takrat sem se prvič srečal z datotekami VBX, ki so bile mokre sanje vsakega VB navdušenca. To je bila zame Amerika ...

Od takrat sem za Win.ini dolga leta ocenjeval CD-je ...

Seveda to ni zgodba o meni in tudi o reviji ne, prelomnica se je zgodila leta 1997, ko me je Matjaž poklical v pisarno in mi sporočil, da je zaradi neuspelega prodora na hrvaško tržišče prisiljen zapreti firmo.

Povedati moram, da za svoje delo nisem nikdar dobil honorarja. Na začetku itak ni bilo denarja in smo vsi delali volontersko, potem pa sem s to prakso nadaljeval, ker so bili honorarji res nizki ...

Seveda me je novica o prenehanju izhajanja pretresla, še bolj pa me je šokirala Matjaževa evidenca, da se je mojega honorarja v vseh letih nabralo za takrat 8 povprečnih slovenskih plač. Denarja sicer nima, lahko pa mi del izplača iz kompenzacij.

In res ...

Zaželel sem si dva 17-inčna LCD monitorja in ju nekaj dni kasneje tudi dobil. Oba pa sta mi dolga leta pridno služila in odstirala obzorja tudi na Večeru (veliko sem namreč delal od doma).

To je bil čas, ko dva monitorja nista bila praksa, ker nihče ni imel toliko prostora na mizi. Takratni monitorji so bili debeli, težki, veliki in s smešnimi ločljivostmi. Danes imajo vsi mobilni telefoni boljši zaslon ...

Čeprav bo kdo dejal, da sem se pustil "prodati" za dva monitorja, ni čisto tako. Matjaž bi lahko firmo zaprl in pozabil name, pa ni! Zagotovo je imel kup drugih težav, a je mislil tudi name.

Name je zagotovo naredil velik vtis. Tako velik, da mu tega nisem nikdar pozabil!

Pravljičnemu razcvetu Win.ini je sledilo obdobje iskanja ...

Z Matjažem sva se več let srečevala samo še na tiskovnih konferencah (on kot predstavnik Sistemov), na koncu pa samo še na NT konferencah v Portorožu, ki jo je organiziral slovenski Microsoft.

Tradicionalno je postalo najino skupno vračanje domov. Iz Portoroža do Maribora sva vsakič načela veliko tem. Take širine in raznolikost znanj nisem srečal pri nikomer (no, morda malce pri Daretu Trohi, vendar v bolj filozofski smeri). Matjaž je bil namreč človek prakse. Niso ga zanimale besede, če jih ni mogel podkrepiti z lastnim delom. Zaljubljen je bil v ustvarjanje in eksperimentiranje ...

Ko sem bil pred leti nazadnje pri njemu doma, mi je s posebnim žarom v očeh razkazoval kuhinjo, ki jo je sam napravil. Pa posebne "ribe" na vrtu ... Vedno znova pa me je navdušil s poslovnimi idejami, ki mu jih nikdar ni zmajkalo, in ki so bile vedno na pravem mestu. žal z eno napako. Matjaž je probleme zaznal preden so se pojavili, zato ga pogosto odločevalci niso razumeli.

Še kako dobro sem razumel ta njegov problem in razočaranje nad neukim človeštvom ...

Govoril mi je tudi o sistemu za čistilke in hišnike v mestnih hotelih. Skupaj sva nekaj štrikala, a očitno bo pri tem ostalo ...

Govoril mi je tudi o sistemih za mini tiskarne, ki delajo vse mogoče storitve na različnih strojih in postopkih, vse to je različne velikosti in z različnimi dobavnimi roki. Človek tega ne zmore imeti pod kontrolo, individualne programske rešitve so predrage, univerzalnih splošnih ponudnikov pa ni.

že nekaj časa se nisva slišala, da bi mi povedal, kaj se dogaja na tem področju. In tako bo tudi ostalo ...

Glede na to, da je Matjaževa žena Ljiljana mojstrica oblikovanja, Matjaž je imel izkušnje pri postavljanju (tudi računovodskih) vsebin, jaz pa sem en tak sistem tudi že postavil na Večeru, da lahko bili zelo kompetentna ekipa na trgu.

Kakorkoli ...

Zadnja leta je slovenska javnost Matjaža Sušnika poznala, kot predsednika Združenja Frank, kjer se je boril za priznanje slovenskih bank, da so jih ob sklepanju kreditov v švicarskih frankih zavedli in jim niso povedali vseh nevarnosti, ki iz tega sledijo. Pred časom je Ustavno sodišče dalo prav združenju, posamezne banke pa se temu še upirajo. Prepričani so, da so kreditojemalci sami krivi, kreditodajalci pa nedolžni.

Čeprav sam po nekem čudnem naključju nisem pristal med potencialnimi člani društva (ni pa manjkalo veliko), sem Matjaža Sušnika dovolj poznal, da odločno podpiram stran, ki jo je izbral.

Izbral je majhnega človeka v boju proti inštitucijam. Slovenski Don Kihot.

Takšen je bil Matjaž vse življenje.