2. decembra bo 30 let odkar časnik Večer izhaja v barvah. Saj vem, da vam to verjetno ne pove veliko, a vsakič, ko slišim, da ne dela informacijski sistem, se spomnim na to. Še posebej, ker v vsem tem času ni bilo dneva, da Večer ne bi izšel in vsakič je bil v barvah.

Danes nihče niti pomisli ne, da so bili nekoč časopisi črno-beli. Celo sivin niso poznali. To so reševali z rastri. Smešno, vendar učikovito.

Ker vem, da se danes redki spomnijo, kako velik podvig je to bil, mi dovolite, da vam v nekaj stavkih "zatežim" s problematiko barv.

Pred 30 leti so bile slike samo v barvnem prostoru RGB (skenerji so zajemali svetlobne barve, prehod na prekrivne tiskarske barve CMYK pa je bila domena samo velikih tiskarn, kakršnih še v Jugoslaviji nismo imeli - mimogrede: Mariborski tisk je bil največja, najmodernejša in najnaprednejša tiskarna v Jugoslaviji, dogovarjali so se tudi, da bi tiskali denar ... ampak potem iz tega ni bilo nič).

Torej: problem je bil, kako spremeniti barve RGB v CMYK. Edina možnost je bila, da popravimo datoteke za tisk (print file).

Prva ovira je bila spremeniti datotek post-script (kaj to še obstaja?) ... Čeprav so bile datoteke takrat res velike, prostora na diskih zelo malo, procesorji pa zelo-zelo počasni (to smo delali še na računalnikih 386 z 8 Mb RAM). Ampak je šlo ... Nekako ... No, takrat smo na vsako stvar čakali in čakali ...

Veliko težja je bila logika pretvorbe enega barvnega prostora v drugega. Teorija je sicer govorila, da gre za komplementarne barve, ki pa v resnici niso. Problem je predstavljal K v kratici CMYK, ki ne predstavlja črne (čeprav to je), pač pa globino (barve z globino so še danes eksotika, kajne).

Črno barvo oziroma globino si je bilo treba izmisliti ... In to tako, da je bila fotografija še naprej smiselna ...

Še danes ne vem, kako bi to rešili matematično, a nekaj let kasneje se s tem nisem več ukvarjal. Softver je tako napredoval, da ni bilo treba.

A v tistem času sem še moral uporabiti gospodinjsko logiko (drugega itak ni bilo in nisem poznal - to me je naučil dr. Andro Alujevič pri numeričnih metodah) ... Vsako barvo (16 milijonov jih je) je bilo potrebno pregledati in po občutku (torej "od oka") določiti vrednost v CMYK.

Takrat se je na tiskarske zadeva najbolj spoznal Božo Lazbaher (pravzaprav je bil edini, ki sem ga imel ob sebi in mi je vsaj malo znal pojasniti tiskarska pravila). Sprva sva delala na pamet, po občutku (grozno, vam rečem) ... Nato je Večer dobil osvetljevalno enoto in smo sami delali filme.

Revolucija.

No, ja ... Še večje sranje!

Vsekakor grozljivo iz današnje perspektive.

Zamislite si, fotografi so razvijali filme velikosti 6 x 7 centimetrov (znameniti lajka format), kar naenkrat pa je bilo treba narediti format tabloid 11 x 17 inčev (še danes so časopisi večinoma v tem formatu in ne A3 ali kaj bolj evropspega). Tako veliki filmi so bili znanstvena fantastika in veliko podjetnikov sem takrat imel priliko spoznati, ker so prihajali na Večer izdelovati filme, ker so bili to enormni prihranki pri tisku (tako sem med drugim spoznal tudi Matjaža Sušnika, ki je dolga leta pri nas izdeloval filme za revijo Win.ini).

Skratka, Božo, ko se danes spomnim nazaj, sem vesel, da sem te imel takrat ob strani. Ko sem nekako oddelal računalniški del, so prišle kemikalije in tiskarski procesi, ki so mi bili popolna neznanka.

Sicer se nama je kasneje pridružil še Vinko Džankić, ki je bil še večji mojster za fotografijo (beri: očitno je imel bolj ostro in spočito oko, kot midva z Božom), vendar so se stvari tudi na softverskem področju začele premikati.

Malo preden se je Vinko pridružil majhni ekipi na Večeru je prišel Photo Shop, ki je takoj na začetku prinesel barve CMYK ... Ne boste verjeli, kakšno olajšanje je bilo. Predvsem zame, ker sem tako imenovano profilno datoteko za pretvorbo iz RGB v CMYK pisal od oka in jo od oka tudi popravljal in popravljal ... Na koncu je bila že taka zmeda, da sem se še sam lovil. Pa me je zato Adobe resnično rešil težav. Še veste ne, kako ...

Kakorkoli ... Danes, ko se bliža 30-letnica, se nihče več ne spomni prehojene poti. Zakaj le, ko pa štejejo samo uspehi. In ti so bili res veliki.

Tako ...

Moral sem to zapisati, ker samo še Božo ve, kako je bilo. Pravzaprav se o tem kasneje nisva nikdar pogovarjala ... Morda tudi zato ne, ker sva bila takrat oba še mlada in naju obujanje spominov ni preveč zanimalo. To je od nekaj veljalo za opravilo penzionistov ...

Me pa zanima, če se bo kdo na Večeru spomnil te obletnice? Obletnica prve slovenske medijske spletne strani Vecer.com, ki je oktobra letos praznovala 30 let, jim je namreč ušla ... Verjetno niso niti pomislili, da imajo tudi spletne strani rojstne dneve ... Eh ...

Še to ...

6. decembra 1999 (na Miklavževo) je izšla priloga 2000 pod taktirko Mirka Lorencija. Takrat sem naredil naslovnico, kjer sem dodal peto barvo. Bila je to bleščeče srebrna. Podobno kot bi tiskali z alu-folijo. že res, da je bil tiskarski postopek poznan (še en barvni modul), a v računalniškem svetu, še zlasti v Sloveniji pri tako masovni produkciji, pa to še ni bilo videno.

Priloga 2000 je bila posebna in edinstvena v mnogočem ... Je pa bil to labodji spev metode pretvorbe RGB v CMYK. Pravzaprav, takrat že iz CMYK v CMYK5 ... Kdo ve, v kaj bi se še to razvilo?!