Danes sem klepetal s kolegom, ki naju že vrsto let druži veliko stvari, a se nikakor ne ujameva, da bi skupaj kaj naredila ... Malo zato, ker imava vsak svoje posle, veliko pa zato, ker imava oba "čebele v riti" in ne najdeva dovolj interesa za ... Ampak na stara leta se najine poti vse bolj bližajo in ...

Kolega me je presenetil z darilo, s koledarjem. Zelo me je presenetil, celo navdušil. A zgodba je v meni vzbudila veliko več, kot samo spomine ... In to ne običajne spomine ...

Saj vem, da boste rekli, da je koledar lepa novoletna pozornost, a to ni bil navaden koledar. Bil je koledar starih fotografij mesta Maribor in tu sem se nehote spomnil na portal Podstrešje, ki je leta 2006 (pred natanko 20 leti - huh!) prejel nagrado za najbolj inovativen slovenski spletni projekt.

V časniku Delo so ob tem zapisali: "Za najbolj inovativen slovenski spletni projekt po izboru strokovne žirije so razglasili Večerove spletne strani Podstrešje."

Vse skupaj se je začelo leta 2002.

Vsak dan je bila na spletu objavljena ena stara fotografija iz arhiva, ki so bile takrat še na celulojdnih trakovih in jih je bilo treba digitalizirati. No, treba jih ni bilo. Bilo je le škoda, da bi se stari dokumenti izgubili in utonili v pozabo.

O tem, da mi je bilo res težko, ko smo vsak dan včerajšnji trud pobrisali, da bi lahko začeli z novim ... To je bilo ob vstopu v digitalno dobo videti kot zločin, ki nobenega ni ganil.

žalostno, kajne?!

Potem pa 4 leta kasneje ...

Spomnim se, da je bil turoben zimski ponedeljek, 31. januar 2006. Dobil sem vabilo na podelitev nagrad. Motivacije najbolj nisem imel. Pot iz Maribora v Ljubljano v zimskih razmerah ni najbolj prijetna še danes, pred 20 leti pa sploh ne ... Vem, da sem prigovarjal sodelavce, če bi se mi kdo pridružil, a nisem imel sreče. Poleg tega je bila že popoldanska ura, nisem si uspel urediti ne potnega naloga, ne službenega vozila, zato sem se bolj nagibal z temu, da ne grem ...

Ne vem, kaj (ali kdo) me je pregovoril, da sem skočil v avto in se odpeljal na kraj zločina.

Vedno mi je bilo v veliko čast govoriti z avtorji najbolj inovativnih spletnih projektov, ker sem takrat še verjel v čistost spletnih ustvarjalcev, ki bomo zgradili nov svet ...

No, danes vem, da nam ni uspelo.

Kakorkoli ...

Bilo je zelo slabo vreme. Prispel sem tik pred zdajci. Sam. Vem, da sem se skril v temen kot, kar je bila vselej moja izbira, saj je bilo iz ozadja mogoče videti več, kot iz prve vrste.

Potem so se žarometi obrnili vame in eto ... Podstrešje je dobilo najprestižnejšo nagrado Izidor.

Seveda sem bil presenečen, čeprav sem vedel, da ima Podstrešje veliko večji potencial, kot se je zdelo na prvi pogled. Ko sem o Podstrešju razlagal na Večeru, me nihče ni prav zares poslušal (razumel?). Med drugim sem želel zbrati članke, ki so bili v svojem času sporni, za marsikoga usodni ... In takih ni bilo malo (morda kdaj drugič povem kaj več o tem). Stare fotografije se nikomur niso zdele sporne (nevarne?), zato so mi dali zeleno luč, kar je pomenilo, da sem lahko delal, kar sem želel, samo da nikogar ne vpletam in ne obremenjujem s tem.

Pa nisem.

4 leta se je dogajal vihar na Podstrešju, pa tega nihče ni opazil. Ni jim bilo mar.

No, če mislite, da je bilo Podstrešje vsaj tisti dan zvezda na Večeru, se motite. Ker sam s sabo nisem mogel napisati intervjuja, nisem imel kje obelodaniti zasluženega uspeha.

Domov sem prišel pozno, nihče se ni vznemirjal, nič posebnega ni bilo. Ne vem, če je kdo sploh vedel, kaj se je zgodilo.

Potem pa ...

Naslednji dan pa me je najprej poklical direktor in skregal, zakaj nisem nikomur povedal, da bomo dobili nagrado. Najbolj sporno se mi je zdelo, da o tem pišejo v Delu, v Večeru pa ne.

Nekaj sem jecljal, ker res nisem vedel kakšen bo rezultat, interesa za Podstrešje, pa itak nihče ni pokazal (tudi šef deska ne). Ne pozabit, 4 leta sem ga delal. Vsak dan. Vuk Ćosić, ki je bil takrat glavni pri Izidorju, mi je leta kasneje razlagal, da so tudi oni imeli težavo, kako me spraviti na podelitev ne, da bi že vnaprej izdali, da smo zmagovalci.

Spomnim se, da je bil takrat v pisarni pri direktorju tudi urednik fotografije Boris Vugrinec, ki je zatrjeval, da nagrada spada v njegov oddelek in, da je to priznanje zanje, no, malo tudi za vse dotedanje Večerove fotografe (saj jih ni bilo veliko).

Vmes je tiho čebljala še vodja pravne službe Marjana Vobovnik, ki je govorila o neurejenih avtorskih pravicah in, da tega nima še nihče urejenega in, da ne ve, kako to sploh urediti ... Itak je nihče ni razumel, zato to ni bilo pomembno.

Je pa ves čas govorila o tem ...

No, zmeda je bila še toliko večja, ko je nekaj dni kasneje Luka Dekleva, urednik tiskanih strani Tehnologije pri Delu, objavil velik hvalospev o Podstrešju. In tudi o meni. To je bilo v času, ko s(m)o si bili mediji sovražniki, kradli s(m)o si teme, zaposlene, slike, izjave ... A zaposleni smo bili samo kmeti na šahovnici.

Na Štajerskem takim rečemo "kanonfuter".

Doma (beri: na Večeru) tudi ni šlo vse gladko ...

Vugrinec je vztrajal, da je nagrada njihova in zahteval naslednji dan pojasnilo v Večeru. Nekoliko ga je pomirilo le, da ni bilo nobenih dokaznih fotografij iz podelitve, ker bi bil to zanj osebni poraz, da bi bil na podelitvi jaz in ne on. Je pa vztrajal, da je mora biti spominska skulptura v njegovi pisarni (ko je odhajal v pokoj, mi jo je prinesel nazaj).

Seveda je kot šef fotografov poskrbel, da je bila naslednji dan v tiskanem Večeru objavljena primerna fotografija zaslužnih, članek pa je spisal Aleš Lednik.

Lepo, kajne?!

In pravilno, kajne?!

:-)

Po tej podelitvi so se vremena na Podstrešju precej "razjasnila".

Nekaj mesecev kasneje je Večer po pionirsko pravno rešil avtorske pravice s fotoreportretji (tudi upokojenimi), zaposleni smo dobili anekse k zaposlitvi, spremenile so se pogodbe honorarcev ... Marsikaj se je spremenilo, ker nihče ni vedel v katero smer bo šlo vse skupaj.

Štor je veljal za nepredvidljivega, zato ...

Tisto leto novembra je foto-služba pripravila izbor fotografij za uradni hišni koledar za poslovne stranke. Bila je tudi serija razstav. Natisnili so nekaj spominskih razglednic in še kaj ...

žal pa je bil Izidor konec mojega ustvarjanja na podstrešju. Od tu naprej so stvar vodili drugi (beri: zaslužnejši).

Kasneje sem Podstrešje zaznaval le tu in tam. Videl sem, da so tudi drugi zunaj Večera delali svoje izbore fotografij, a Večer je bil edini, ki je v tistem času redno in sistematično beležil dogodke v regiji. Vendarle je najstarejši slovenski časnik in to veliko pove.

Morda bo kdo rekel, da je Radio Maribor počel isto in imel bi prav, vendar radijska poročila ni mogoče primerjati s časopisom. Časopis je vendarle trajni dokument časa v katerem je nastal, ki ga lahko imate na mizi, na steni, v predalu ... Ne pozabite tudi, da so časopis delali izbranci, ki so bili poklicani za to, da soustvarjajo (vplivajo?) na javno mnenje. Večer je bil na Štajerskem javno mnenje.

Ob tem si mislite svoje, a doživljajskih trenutkov tistega časa ujetih v fotografski objektiv nima nihče drug. Tudi inštitucije poklicane za to ne. Sicer pa, saj je tudi Večer imel blagoslov vodilnih, da počne, kar je. Belež dogodke.

Čas opis. Opisuje čas.

Danes si upam trditi, da je z Izidorjem duh Podstrešja ušel iz steklenice, Maribor pa je zagotovo mesto z največ ujetih spominov iz novodobne zgodovine (poiščite kak utrinek iz Mariborskega otoka - izjemne stvari so videti!).

20 let kasneje mi je Dušan Hedl podaril koledar s fotografijami Maribora pred drugo svetovno vojno. Vem, da boste rekli, da to nima veze s Podstrešjem, a zame je to kolumbovo jajce. Če ne bi bilo Podstrešja, kdo ve, kakšen bi bil danes mariborski spomin?

Tak zagotovo ne.

Všeč mi je, da sem začel zgodbo Podstrešja, ki v nekem smislu traja še danes. Je pa to primer, da se vse nagrade ne svetijo enako.

P.S.
Upam, da nisem (spet) vznemiril borce za zasluge. Če so se prepoznali (in jih nisem omenil), naj povem, da je tak pač moj pogled na to. Subjektiven. In ponosen sem na to. Vsi prizadeti pa so imeli vse možnosti, da bi se prvi podpisali ...