Ko bo naslednjič prišel k vam kak mlad človek in bo sanjal o vesolju, o lepši prihodnosti, o (na videz) norih idejah, poslušajte ga, podprite ga, naredite vse, da mu uspe ...

Še v prejšnjem stoletju sem spoznal danes docenta dr. Iztoka Krambergerja, vodjo izstrelitve prvih slovenskih satelitov v veselje z mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Del njegove zgodbe moram deliti z vami, ker je povezana tudi s časnikom, ki ga pravkar prebirate. Iztoka sem spoznal kot vestnega, zavzetega, fokusiranega in odgovornega sodelavca. Kar nekaj let sva skupaj v izbrani družbi preživljala večere. Pozno v noč smo razpredali o vsem mogočem. Tudi o puncah, a večinoma smo sanjali o višjih ciljih. Vesolje je bilo pogosto na jedilniku naših pogovorov. Ne vem, ali si je dr. Kramberger že takrat predstavljal, da bo čez 30 let uresničil vsaj delček svojih sanj ...

A do tega mejnika ni prišel čez noč. Bilo je obdobje, ko je Iztok v svoji otroški sobi izdeloval zvočnike. Take, prilagojene prostoru, akustiki in željam naročnika. Tudi sam sem se postavil v vrsto naročnikov, a žal moči njegovih zvočnikov nisem nikdar do konca izkoristil ... Predvsem zaradi sosedov. Lahko so mi hvaležni, ker Iztok je naročilo vzel zelo resno.

Naslednja prelomnica, ko so se najine poti križale, je povezana z Večerom. To je bilo še v času, ko slovenščina v računalništvu ni bila samoumevna, proces nastajanja časopisa na Večeru pa je že bil povsem digitaliziran. Spomnim se, da sva skupaj razvila algoritem za delitve slovenskih besed, Iztok pa je vse skupaj še zapakiral v obliko, ki je bila primerna za uporabo v redakcijskem sistemu. Pisalo se je leto 1995 in Večer je prvi na svetu (!!!) začel uporabljati lasten (slovenski) delilnik besed. Morda se danes zdi to nepomembno, a takrat je bila to v založništvu revolucionarna novost.

Potem se je zgodilo, da mi je nekega jesenskega dne leta 1999 mimogrede omenil, da je naredil mikrovalovno pečico, ki jo je mogoče upravljati po USB. Torej preko računalnika. Tudi interneta. Si predstavljate, da si z nekaj kliki doma pogrejete kosilo, in to kar iz službe? No, res je, da bi nekdo moral spraviti kosilo v pečico, ga potem vzeti ven in postreči na mizo, a to so že malenkosti iz neke druge zgodbe. Fokus USB-mikrovalovke so bili kontrola, upravljanje in povezava stvari, ki tedaj niso bile povezljive. In bilo je leto 1999! Podrobnejši opis prve mikrovalovne plug & play USB pečice je bil objavljen v Večeru 17. novembra 1999. Za primerjavo: revija Računalniške novice je o podobni noviteti iz Silicijeve doline pisala šele julija 2010 (Iztok je takrat že sanjal o pečici, ki bi poletela v vesolje!).

Ko so 3. septembra 2020 zjutraj s FERI Univerze v Mariboru sporočili, da so iz Francoske Gvajane uspešno lansirali prvi povsem slovenski satelit Trisat, ki je delo dr. Iztoka Krambergerja in njegove ekipe, je jasno, da na podvig gledaš s povsem drugačnimi očmi, če poznaš vsaj košček Krambergerjeve prehojene poti. Resnično sem ponosen, da sem lahko spremljal njegovo delo in še v študentskih časih z njim iskril misli in ideje.

Veste, zakaj pa vam to pišem? Ko bo naslednjič prišel k vam kak mlad človek in bo sanjal o vesolju, o lepši prihodnosti, o (na videz) norih idejah, poslušajte ga, podprite ga, naredite vse, da mu uspe. Nikdar ne veste, v kom se skriva naslednji dr. Kramberger. In ne nazadnje ... Ti mladi bodo nekoč (po)skrbeli tudi za vašo mirnejšo starost. Verjemite mi, občutek, da poznate nekoga, čigar delo je poletelo v vesolje, je neprecenljiv.

Jaz to vem.

Objavljeno v Večeru, 8. septembra 2020 na strani 19.

P.S.
Teden dni kasneje mi je nivo kisika padel na 62%, pristal sem na respiratorju, diagnoza: covid ... Koma ... Naslednja 2 meseca nisem mogel stopiti na noge, učil sem se držati žlico v rokah, kliki na miško so bili nemogoči ... Dvojni kliki znanstvena fantastika ... Tu se je končalo moje drugo obdobje v življenju ... Sledilo je 5 let teme ... Danes, ko to pišem, gledam na življenje povsem drugače.