Sinoči sem na nacionalki ujel oddajo o podkastih. Sicer nisem dobil vseh informacij, ki bi si jih želel, a pustimo to. Bolj pomembno je, da sem v podtonu slišal, da so blogi, še bolj pa spletne strani, mrtve. In prav to me je pošteno zmrazilo. Preberite zakaj ...

Najprej, ker sem pionir spleta v Sloveniji (vprašajte se, kaj ste delali, ko se je rodil internet - jaz sem ga delal!), vem kako se je vse začelo, predvsem pa, kakšni so bili vzgibi, da to naredimo. Ja, ja, če boste rekli, da smo samo sledili tujini, ni bilo tako. Veliko stvari sem jaz osebno naredil veliko prej, kot tujina, pri nas je zmanjkalo volje (beri: financ) in ni bilo prave podpore (beri: še enkrat, denarja - vsi so mislili, da bo internet rasel sam od sebe). A pustimo to ...

Narediti Vecer.com, ko daleč naokrog ni bilo nikogar (ne samo medija, tudi drugih strani je bilo bore malo), je bil svojevrsten izziv. Glede na moje dotedanje delo pri Večeru, sem si prislužil svobodo (zaupanje vodstva), da sem lahko počel, kar sem želel. Priznam, da sem včasih zašel (župan?), a večinoma so bile poti pravilne ... Kaj pravilne, zelo daljnovidne!

Večer zame ni imel denarja, je pa bilo fer, da so mi pustili proste roke (danes se to sliši, kot znanstvena fantastika - kdo še ima službo, kjer lahko počne, kar želi?!).

Spletne strani so bile ena takih stvari (oktobra 2025 je bilo 30 let od Rojstnega dne Vecer.com, pa se nihče ni spomnil na to!). Prvi izziv je bil spraviti članke na splet. Takrat še ni bilo PHP, ASP, .net ... Narediti dinamične strani, da je bila vsebina vsak dan sveža, je bil tehnični izziv, veliko večji pa vsebinski, ki je temu sledil. Novinarji seveda takrat niso bili za to, da so vsebine na ogled drugim ... Poleg tega je imel Večer leta 1995 več kot 60k naklade (danes okrog 10k), pa si izračunajte kakšni dobički so bili ... Ogromni!

No, da ne bom povsem nekorekten ... Enkrat na leto mi je firma plačala 3-dnevni obisk Cebita v Hannovru ... Aja, pa še direktor me je potrepljal po rami za dobro delo, ko je Večer prodal črkovalnik Amebisu, ta pa potem Microsoftu ...

A začetki interneta so bili precej kaotični. Pravzaprav nihče ni vedel, kaj naj si z njim počne. Srečo sem imel, da je bil v tistih časih (v mislih imam prejšnje tisočletje) internet tako redek, da se nihče ni prav zares sekiral, če so na njem kakšne vsebine ... Če že, sem se največkrat zagovarjal nekaj v smislu, da z njim krepimo vezi s Slovenci na tujem, kar je bila sicer spolzka tema, vendar dlje od nežne pripombe nisem nikdar dobil. Še več! Slavko Vizovišek, nekdanji predsednik MK SZDL, kasneje pa urednik na desku, mi je povedal zgodbo, kako je Drago Jančar, kot mlad nadobudni sodelavec Večera, nekoč dobil dokumentarno gradivo slovenskega zamejca iz Avstrije o povojnih pobojih (zlasti v Kočevskem rogu) ... Jančar je moral v zapor in še potem nekaj časa ni smel objavljati ... Je pa zato postal eden največjih slovenskih pisateljev, kar je veliko bolje, kot da bi ždel nekje v novinarskih "kleteh".

Večina na Večeru je poznala Jančarjevo zgodbo, njegova zvezda pa je ob rojstvu interneta že močno sijala.

Večer je, tudi po zaslugi Borisa Jauševca, budno spremljal dogajanje na Koroškem (na obeh straneh meje).

Mimogrede: v okviru spletne strani Podstrešje, kjer smo objavljali stare slike Maribora, je potekala akcija, kdo se prepozna na starih slikah. Veliko se jih je! In presenetljivo veliko jih je bilo iz tujine: iz Brazilije, Avstralije, Kanade, Nemčije ... Samoiniciativno so določili datum, ko so Mariborčani iz vseh vetrov prišli v domovino, šli k Bolariču na hrenovke, popili kavo pred Astorijo in zaključili celodnevno vandranje v Novem svetu (na prvotni lokaciji). Zbrane sem takrat tudi osebno obiskal, na Večeru pa sem dobil samo par promocijskih dežnikov (tisti dan je namreč neizmerno deževalo) ... In to je bilo to ... Kasneje sem izvedel, da so imeli mnogi ob tem srečanju precej grenak knedl v ustih ...

Potem je Podstrešje dobilo nagrade o katerih sem že pisal ... Bilo je zanimivo, pestro in samo to. Nobena "prepovedana" zgodba ni nastala iz tega (vsaj jaz ne vem zanjo).

A vrnimo se k osnovni temi ...

Rojstvo interneta se je dogajalo v nenavadnih časih, ko je bilo potrebno razčistiti s starim in začeti z novim. Logičen korak je bil, da je Večer prvi omogočil komentiranje člankov.

Začetki so bili skromni. Komentarjev malo. Komaj kak v celem tednu. Pač, ni bilo veliko uporabnikov ...

Potem je sledil obdobje rasti, ko so komentarje pisali izbranci, ki so v službi imeli dostop do interneta (to smo vedeli, ker smo beležili njihove naslove IP) ... To je bil čas, ko je tudi uredništvo tiskane izdaje posvečalo komentarjem veliko pozornosti.

V tem obdobju so se pojavili prvi resni komentarji, zaradi katerih so nekateri celo izgubili službo (spomnim se policista, ki je šimfal svojega šefa - za policijo sem namreč občasno pripravljal log izpise, v tem primeru pa je šef tožil svojega podrejenega, ki so ga najprej odpustili, nato pa je dokazal, da je imel prav ...). No, bili so pa tudi takšni komentarji zaradi katerih sem se moral zagovarjati pred sodiščem (primer: Črni les v Lenartu - bil sem oproščen, huh ...).

Temu pa je sledilo obdobje, ko smo morali komentarje vse bolj zapirati in omejevati (se spomnim, Jan Plestenjak je vedno zahteval, da povsod kjer se pojavlja, onemogočimo komentiranje - in smo mu vedno ugodili ... ker smo lahko!). Anonimnost je bila že od začetka rak rana interneta (takrat bi morali uvesti IPv6 - danes je prepozno).

Nekega dne sem dobil nalogo, da analiziram Večerove avtorje. Kako so brani njihovi članki, kako komentirani, koliko besed uporabljajo, kako dolge stavke / odstavke tvorijo, koliko citatov uporabljajo ... No, nekaj teh parametrov je nastalo v moji glavi, ker so se mi zdeli zanimivi ... In tudi zato, ker sem to lahko naredil ...

Še preden sem se lotil dela, sem bil ponosen sam nase!

:-)

Kar na smeh mi gre, ko se je pokazalo, da je bil Zvone Vodušek, ki je takrat na Večeru skrbel za skladišče in pobiral remitendo, enkrat na teden pa se je sprehodil po tržnicah v Mariboru, Celju, Murski Soboti in Dravogradu in je o tem napisal poročilo, najbolj bran Večerov "novinar", čeprav to sploh ni bil. Prav zaradi njega sem moral to "raziskavo" pospraviti v predal (v nekih drugih časih bi jo moral zažgati). Še bolj zanimivo pa je, da se je na seznamu avtorjev z najbogatejšim besednim zakladom, najdaljšimi stavki, največ citati in številkami (to sem razlagal kot navajanje dejstev) in, žal, najnižjo branostjo pojavila (naj mi ne zameri) Vanessa Čokl, ki jo lahko beremo še danes.

Samo za intermezzo: Aco Pasternjak je bil avtor, ki je znal napisati članek z več številkami, kot črkami.

Komentarji so hitro postali tako omejeni, da niso bili več berljivi. Postali so brez vsebine.

Pri naslednjem koraku Večer ni bil prvi, vsekakor pa ne sam.

Vsi slovenski mediji (no, vsaj tisti največji) smo bili odločeni, da je treba trg regulirati. Nastal je MOSS (meritev obiskanosti spletnih strani - poleg mene je bil še Zoran Savin, Mladina, ker je projekt lažje vodil iz Ljubljana, čeprav na začetku ni imel podpore velikih ...).

Na prvih sestankih smo mediji hitro ugotovili, da imamo podobne težave in podobne želje.

Ko sem med drugim v prej omenjeni raziskavi analiziral lastna imena avtorjev, se je pokazalo, da mediji (no, vsaj za Večer je to veljalo) pišejo o 3 % ljudi, med temi pa je bilo 3 % tudi samih avtorjev (3 % od 2 milijona je 60 tisoč, 3 % od teh pa 1800 kandidatov, kar je manj, kot ima RTV Slovenija zaposlenih).

Analiza IP je na drugi strani pokazala, da 3 % ljudi sodeluje v nagradnih igrah, anketah, na pobude medijev pa se odziva 3 % od teh 3 %. Povedano drugače: če vzamete 3 % mladih, ki jih zanimajo družbene teme, jih je samo 3 % od teh pripravljeno narediti kaj več.

Huh, malo sem zakompliciral ...

A vseeno ... Ta igra trojk je pokazala, da ima Večer, ki je bil že takrat izrazito regijski medij, sila majhno bazo kandidatov s katerimi bi lahko pomladili takratno ekipo. Vedeti morate, da sem bil vsaj 15 let daleč najmlajši Večerovec (to sem videl na vsaki novoletni zabavi) ... Če sem malo grd: po propadu SZDL je usahnil tudi dotok zaslužnih kadrov.

No, kakorkoli ...

Iz kaosa komentarjev se je rodila ideja o blogih. Pravzaprav ... Povzročili so jo pri Dnevniku, kjer niso imeli pojma, da so kaj naredili. Po dolgem in počez sem zasliševal Braneta Šalamuna, ki je takrat skrbel za njihov splet in ni vedel nič. Ni vedel niti o čem govorim ... Blogi? Kaj je to?

Na koncu sem le izbrskal, da eDnevnik res nima nobene veze s časopisom Dnevnik. Ampak, pri Delu, ki so po spletu začeli objavljati šele avgusta 2004 in so imeli 10 let zaostanka, so takoj skočili. Skočili smo tudi pri Večeru.

Delo je ciljalo bolj na preverjene avtorje, ki so jim dodelili status blogerja (podobno, kot so nekaj let kasneje naredili pri RTVSlo.si). Večerov cilj je bili povsem drugačen. Predvsem, bilo je več ciljev.

Ker se je že takrat razmišljalo o racionalizaciji mreže dopisnikov, so bili blogi idealno orodje za optimiranje sodelavcev. Večerova blogosfera je odprla kar nekaj tem ...

Najprej, v času festivala Lent v Mariboru smo nekaj let zapored pozivali blogerje naj pišejo o dogajanju ob Dravi. Na koncu smo najboljšega poslali na tedenske počitnice v Tunizijo. Odziv je bil vsakič navdušujoč. Blogerji so se zabavali. Tekmovanje je bilo napeto do zadnjega. Dobili smo kar nekaj zmagovalcev, ki so še danes v medijskih krogih na vidnih položajih.

Potem ... V tiskani izdaji Večera je bila vsak teden ena stran, kjer so bili objavljeni najbolj brani prispevki. Blogerski! Prispevki so bili uredniško pregledani, lektorirani in objavljeni v pravem časopisu. Pestrost tem, o čemer so pisali avtorji, je bila neizmerna (velikokrat se spomnim na intervju z nogometno sodnico, žensko, vprašanja pa so bila taka, kot jih ne bi zastavil noben "šolan" novinar in prav zato so bili odgovori tako zabavni, da bi to moralo biti v vseh novinarskih učbenikih!).

Izbor tedenskih blogov pa je pomenil še nekaj ... Blogerje, ki so se večkrat pojavljali, smo najprej povabili k občasnem sodelovanju, potem smo to sodelovanje stopnjevali in stopnjevali, nato smo jih povabili k rednemu sodelovanju najprej z internetnim uredništvom, potem postopoma s tiskanimi prilogami in interesnimi stranmi, na koncu poti pa je čakala tudi ponudba za redno zaposlitev.

Še na izbor Bobu blog ne smem pozabiti. To je bil izbor najbolj udarne izjave napisane na blogu. 5 minut slave za blogerje! Škoda, da se s tem ni nadaljevalo ...

Da ne boste rekli, da govorim v prazno ... Dolga leta najbolj bran bloger je bil Ziggy. Še danes ga lahko berete na Večeru na kar sem seveda neizmerno ponosen (naj se sam razkrije, če hoče). Ponosen sem zato, ker mi je z njim uspelo dokazati, da je bila pot rekrutiranja piscev, pravilna in celo potrebna! To je bil šolski primer iskanja mladih talentov kar bi morali ohraniti še danes.

Ne samo na Večeru!

Naj dodam še, da je bilo takrat v izboru za pomladitev ekipe veliko imen. Recimo: takrat sem spoznal Hada, ki še danes bloga in je tvoren ustvarjalec spletne scene.

Zelo žal mi je za Mežičarja, ki je iz svoje Mežice naredil metropolo (škoda, da se takrat stvari niso odvile nekoliko drugače).

Na vse nas je močno vplival tudi Pubec, ki ga še danes vsako jutro gledamo po televiziji.

Pa seveda dve veliki imeni mariborskega RTV centra ne smem pozabiti!

Z nami je bila tudi nesojena pevka Tabujev (Suzana, velikokrat se spomnim nate) ...

Veliko je tudi takih, ki svoje poti niso nadaljevali v medijih, ker jim način dela pač ni bil blizu ... Nič hudega. Smo se pa imeli fajn ...

To je bil čas, ko je marsikaj delalo na entuziazmu.

Rezultati so mnoge prestrašili ...

Naj povem še to: da sem imel priložnost kreirati vse to, sem desetletje pred tem naredil Redakcijski sistem Račka, plačilo za to pa je bila ustvarjalna svoboda ... To pa ni bila edina poteza takratnega direktorja Boža Zorka, ki je močno vplivala na moje življenje. Omogočil mi je svobodo takrat in, posredno, tudi danes ...

Kaj pa danes?

Danes nisem več operativno vpet v razvoj spleta. No, vsaj ne na tak način, kot nekoč. Ko gledam lestvico MOSS, vidim žive mrtvece. Družabna omrežja pobirajo vse več pozornosti. Omrežij je vedno več. Omrežjem vse bolj dihajo za ovratnik modeli umetne inteligence. Perplexity odstira vrata prihodnosti spleta (brskanje po spletu ob pomoči umetne inteligence) ...

Vse bolj je jasno, da so spletne strani, kot jih poznamo danes, v zadnjih izdihljajih.

Umirajo tudi blogi.

Tisti, ki to berete, ste zagotovo še iz časov, ko smo brali in pisali bloge. Teh nas je vse manj.

Zato vas vprašam: zakaj sploh še imeti spletno stran? Razlogov za to je vse manj ...

Hvala spletnim stranem za vse, kar ste nam dale.