Ogledal sem si film Michael in bil najprej močno razočaran nad zvokom, potem vsebino, konec pa me je spominjal na najlepše sanje, ki jih v nedeljo zjutraj brutalno zareže kosilnica soseda, ki kosi travo. Skratka, kljub nekaterim svetlim trenutkom v filmu (Michael kot otrok), sem na koncu ostal precej zbegan in nisem našel odgovorov niti na eno vprašanje ... Seveda je kriv film, ki se mu vidi, da gre za nedokončan izdelek (govori se, da je tak konec zahtevala družina), vendar ni samo to ... Za nedokončanim Michaelom se skriva še nekaj ...

Ali sem fan Michaela Jacksona?

Niti ne ... No, morda ... Včasih ... Priznam, so trenutki, ko mi njegova glasba prijetno sede na mojo dušo, potem pa pridejo trenutki, ko se ga naveličam, mi gre na živce. Predvsem mi ni všeč tisti njegov jokajoči piskav glas ... Vedno pa mi je bila všeč njegova izrazita basovska in instrumentalna podlaga ter enostavna in všečna struktura, ki izstopa po svoji preprostosti. Verjamem namreč, dasamo geniji znajo delati preproste stvari, komplicirat zna vsak.

In prav zato sem pričakoval več amadeusovskega pristopa (se še spomnite filma Amadeus iz leta 1984?), ki bi kazal od kod je Michael jemal navdihe ... Verjamem, da bi jih pri Michaelu z lahkoto našli vsaj sto za vsako pesem.

Film slavnega glasbenika prikazuje, kot nedoraslega otroka, ki ga je oče opeharil za otroštva. Njegov dom Neverland je v filmu prikazan kot živalski vrt in zabaviščni park v enem in je videti, kot nepotrebno mašilo med kadri (nisem vedel, da je imel tudi žirafo). Verjamem tudi, da smo vsi pričakovali, kdaj se bo pokazala Liso Marie (hči Elvisa Presleya), pa La Toya in Janet ... Kot, da Michael ni imel uspešnih sester ...

Posnetki koncertov so predolgi, zato tudi nezanimivi.

Prav nič ni o pevčevem ljubezenskem življenju, o njegovih poznanstvih s slavnimi, o njegovih scenskih nastopih, o njegovi humanitari dejavnosti (še danes živi 39 humanitarnih organizacij, ki jih je sam ustanovil in se še danes financirajo iz njegovega denarja) ... Nič ni bilo tudi o njegovem boju z zdravili, o travmah, ki jih je doživljal med turnejami ...

Veliko vsega je manjkalo. Morda celo preveč, da bi lahko film pozitivno ocenil.

A najhuje ni film!

Film sem si želal ogledati v kinu (pravzaprav je v Mariboru ostal samo en kino - žalostno, zelo žalostno!), seveda, zaradi zvoka, platna in celovitega doživetja, ki ga lahko ponudi samo kino.

Pa sem bil razočaran!

2D Dolby Atmos, ki ga reklamirajo ob opisu, je cenen marketinški trik za zmeden in povprečen prostorski zvok, ki to v resnici ni. Od Atmos zvoka bi pričakoval vsaj višinske efekte, globino, predvsem pa vrhunsko kvaliteto zvoka (vsaj basovsko stezo in visoke tone), česar pa, žal, v filmu ni.

Film Michael, ki bi moral biti glasbena poslastica, je nespodobno skropucalo.

No, moram biti natančen: v edinem kinu v Mariboru te izkušnje ne boste dobili. Namesto tega boste dobili glasno, bobneče, cvileče škripanje brez glasbenih efektov in globineambienta. Občutek je, kot bi imeli na glavi cenene slušalke in bi v njih zaman iskali Michaelove značilne base.

Res se počutim opeharjenega za tako povprečno izkušnjo!

Seveda sem preveril, kako je drugod po Sloveniji in vidim, da imajo povsod to "iznakaženo" verzijo, četudi nas zgodovina uči, da je bil že Thriller posnet v 3d, Billie Jean pa celo v 8D Audio. Škoda, da na take presežke slovenski kinematografi niso pripravljeni.

Še več ...

Slovenski kinematografi (vsi, ne samo mariborski!) so v zadnjih letih tako malo (beri: nič!) vlagali / investirali v tehnološki razvoj in doživetja, da so jih že zdavnaj prehiteli domači televizorji (doma se lahko pohvalim z modelom 93", stream iz Gledalica.com pa stokrat prekaša glasbeno kino-izkušnjo - da udobnosti kavča in pidžame niti ne omenjam).

Zato, prav nič me ne bo čudilo, če bo v kratkem propadel tudi edini mariborski kinematograf.

Nič ga ne bom pogrešal in prav nobeni spomini me ne bodo vezali nanj.

Sicer si pri njih nisem ogledal veliko filmov, so pa bili tisti, ki sem jih, daleč pod povprečjem. Spomnim se filma Gravitacija, kjer je bila kamera ves čas v gibanju in se je vrtela okoli svoje osi. To lahko doživite samo v kinu, ker občutek nenehnega padanja lahko doživite samo pred velikim platnom in v prednji vrsti.

Spomnim se tudi filma Iztrebljevalec 2049, kjer ves čas iz neba nekaj pada (dež, snežinke, pesek ...). Tudi to ste morali gledati v kinu, ker doma skoraj zagotovo nimate podobne prostorske izkušnje.

Kaj pa Michael?

žalost ...

Škoda, da mi bodo pesmi, kot so Beat it, Billie Jean in Bad ostale v spominu iz Dominikanske republike, kjer sem bil na koncertu michaelovega dvojnika (ni bil v nobenem sorodu z originalom) in je imel neskončno boljši zvok.

Zato: Maribox, beda.