Ker smo pravkar v času Evrovizije, ki jo Slovenija bojkotira (zakaj že?), se mi je nabralo nekaj drobcev, ki jih nekako ne morem sestaviti v celoto, čeprav so posredno vse zadeve povezane, ali pa tudi ne ... Za kaj gre?

Pred časom me je znanec vprašal, če vem, katera je največja država v Evropi? Začel sem z Nemčijo, Francijo, Italijo ... Nato pomislil na Dansko skupaj z Grenlandijo, ki pa se je sramujejo ... Razen, ko jo Trump želi kupiti (ccc, kako dvolično!). No, Danska z Grenlandijo bi bila največja v Evropi, vendar se hudič skriva v podrobnostih. Danska si največjega otoka ne želi in ne ve, kaj bi z njim ...

Kdo pa je potem največji: morda Norveška, Švedska, Finska?

Poznam zadrege o popačeni Mercatorjevi projekciji, kjer je Afrika (namenoma!) videti manjša od Grenlandije. Zemljevid Gerardusa Mercatorja je star približno 500 let in doslej največkrat upodobljen (zato imamo pred očmi svet, kot so ga videli takratni kolonialisti). Nove ugotovitve slikajo svet bliže realnim podatkom (če jim je za verjet) ... In ja, dežele na severu so veliko večje, kot se nam zdi.

A kljub vsemu še vedno ne največje.

Največja v Evropi je Ukrajina.

Po površini.

In še to danes ... Jutri ne vemo, če bo še naprej tako velika ...

Seveda bo kdo rekel, da je Turčija še večja, vendar ne spada v Evropo ... Pravzaprav ni v EU ... No, Bruselj jih ni želel ... Oni bi ... Potem pa oni ne bi, Bruselj pa je cincal ... Zmeda ... Zaenkrat Turčije ne štejemo v Evropo.

Štejemo pa Izrael.

Vsaj sodeč po Euroviziji ...

Kjer je tudi Turčija ...

Kako zdaj?!

Zmeda, kajne ...

In tu trčimo na Moroccanoil, ki ni iz Maroka, kot bi lahko sklepali iz imena, pač pa iz Kanade ... Pravzaprav Izraela ... Moroccanoil je največji (morda celo edini?) pan-evropski televizijski oglaševalec (kamor sodi tudi Avstralija). V resnici prihaja iz Izraela (to je verjetno razlog, zakaj EBU ne izključi Izraela iz tekmovanja - denarju se pač nihče ne odpove).

Povedano drugače: Moroccanoil je z oglasi kupil vstopnico Izraelu v klub demokratičnih, mavričnih, najuglednejših in najnaprednejših dežel sveta.

Mimogrede so si kupili tudi nekaj prepoznavnosti (tako kot pri meni, ko pišem o njih česar ne bi nikdar naredil - ob tem mi vsakič odmevajo Madonnine besede: "ni slaba reklame").

Ja, denar je sveta vladar.

Carmen Tal, ki je odkrila Moroccanoil, je (bila) samo frizerka iz Montreala (Kanada). Ko jo je svakinja nekoč odpeljala k frizerju v Tel Avivu in so ji poškodovane lase "pozdravili" z arganovim oljem, jo je preparat tako navdušil, da ga je začela uvažati v Severno Ameriko. Danes velja Moroccanoil za luksuzno, prestižno in eksotično blagovno znamko. Če mislite, da je njihova posebnost arganovo olje (nekoč je bila), danes to olje srečamo v praktično vseh šamponih, balzamih, maskah, izdelkih za styling in telo, parfumih, barvah za lase ... Moroccanoil je globalna znamka z izraelskimi lastniki.

Zato Izrael ne bo nikdar izgubil mesta na Euroviziji (vsaj dokler bo Moroccanoil EBU zalagal z denarjem).

Slovenci se lahko ob tem postavljamo na glavo. Nič ne moremo spremeniti, lahko pa še naprej uporabljamo Moroccanoil ...

Ali dopustujemo v hotelih Kempinski ... Aja, ne moremo več. So že šli iz Slovenije. Tudi Kempinski ima izraelske lastnike ...

Pa Hofer tudi ... Ali pa je to še ena internetna potegavščina, ki ne drži ...

Baje ...

No, ko govorimo o (ne)izključitvi Izraela, ne morem mimo (izključene?) Rusije.

In ne nisem Rusofil!

Briga me Putin in Kremelj in vodka ...

Pozoren sem na povsem nekaj drugega.

Nekje sem zasledil, da je skladba Homay eksplodirala najprej na Tiktoku, potem Youtubu in potem Shazamu (ja, to je tista aplikacija, ko ji daste za poslušat nekaj taktov in prepozna izvajalca in pesem - zelo uporabno!). Pesem je zanimiva (nekateri pravijo, da gre za koncept Enigme in Dead Can Dance), še bolj zanimivo pa je njeno ozadje.

Homay je namreč pesem v turškem jeziku, ki ga govorijo v republiki Baškortostan v Rusiji. Pesem je posebna tudi zato, ker gre za kombinacijo baškirskih instrumentov, etno motivov, modernega elektronskega popa in grlenega petja. Skladbo izvaja skupina Ay Yola, kar v baškirskem jeziku pomeni "zakoni vesolja". Člani skupine so Ruslan Shayhitdinov (DJ in producent), njegova hči Adel Shayhitdinova ter pevec in mojster tradicionalne flavte quray Rinat Ramazanov. Njihova posebnost je, da so uspeli folkoro spremeniti v nekaj modernega in globalno privlačnega.

Prisluhnite ... Morda bi morali v to smer razmišljati tudi pri nas ...



To pa ni vse!

Na tem mestu ne morem mimo skladbe ResuRection skupine PPK, ki velja za eno najbolj kultnih trance skladb zgodnjih 2000-ih. To je bil čas, ko smo po Evropi poslušali Robeta Milesa in njegov nepozaben klavirski solo Children. Drugod po svetu so stavili na bolj vesoljsko, melanholično in epsko melodijo iz sovjetskega filma Siberiade iz leta 1979. Pod naslovno skladbo se je podpisal Eduard Artmeyev, ki velja za pionirja elektronske glasbe v Sovjetski zvezi (ruski J.M.Jarre).

PPK so staro filmsko temo iz obdobja retrofuturizma spremenili v sodobno trance himno.



Pogrešam Ruse, predvsem pa pogrešam širino idej, ki jih drugod očitno ne manjka.

Če povzamem: žalosten sem, da smo v Evropi še naprej obremenjeni z zgodovino in židom ne upamo povedati, kaj si mislimo o njih in njihovem početju. Po drugi strani se zaradi naše lastne dvoličnosti obračamo proč od največjih (Ukrajina bo vedno palček proti Rusiji), namesto da bi pri njih iskali navdih in izziv.

Kakorkoli ... Rdeča nit vseh zgodbic, ki sem jih natrosil, je transformacija tradicije v futuristično obliko prihodnosti.

To pogrešam v naši zaspani Evropi!

Res smo zabredli v globoko blato ...