Če se ukvarjate z umetno inteligenco, preberite nekaj besed o mojih odkritjih, ker vam to lahko prihrani veliko časa, denarja, živcev, predvsem pa vas ne bo zapeljalo na stran pota od koder ni izhoda. In ja, čeprav sem močno razočaran, pa sem po drugi strani prišel do odkritja, da ni vse zlato, kar se sveti. To pa tudi ni kar tako!

že nekaj časa se čudim zmogljivostim jezikovnih modelov umetne inteligence, pred časom pa sem imel priliko spoznati Fable 5 (bilo je v času, ko je bila cela Evropa blokirana - in je tudi zdaj, ko to pišem), zato je bilo moje navdušenje toliko večje.

Fable je res izjemen ...

Pravzaprav, če sem čisto iskren: kaj pa manjka modelom Opus 4.8 in Sonnetu 4.6? Razlike so tako minimalne, da jih s prostim očesom sploh ne prepoznate, in, ko sem se na lastne oči prepričal, da Sonnet vrača rezultate, ki bi jih pripisali Fablu, se morate ustaviti: čakaj, čakaj, kaj AI mene jebe?

To je bila moja prva točka preloma.

Vsi modeli, ki jih omenjam, prihajajo iz delavnic Anthropica, kar pa ni v redu ...

Zakaj?

Hm ...

Pojdimo po vrsti ...

Naslednji teden bo minilo natanko leto dni, ko sem dobil zeleno luč za vklop Google AdSense. Gre za klasičen sistem spletnih oglasov, ki jih videvate na vseh straneh, tudi najbolj obskurnih, in težko me bo kdo prepričal, da Google skrbi za kvaliteto omrežja.

Morda pa skrbi za kvaliteto svojih oglaševalcev?

Ne, pa ne!

Zakaj sem prepričan v to?

Zgodba se je začela leta 2012, ko je na hladilniku zmanjkalo prostora za listke in sem prišel na idejo (kako preroško in nepričakovano - hehehe), da bi listke z recepti, babičinimi nasveti, najnovejšimi znanstvenimi odkritji, medicinskimi nasveti ... zamenjal za spletni blog, ki je kasneje prerasel v samostojno spletno stran in še kasneje v mednarodno mrežo z milijonskim dosegom.

Vse to lahko preverite, nič si ne izmišljam.

Rodila se je spletna stran Vem, kaj jem (mimogrede: to je bilo več kot 6 let prej, preden je Zveza potrošnikov Slovenije naredila domensko spakedravščino s šumniki Veškajješ.si).

Domena Vemkajjem.si je bila dolgo časa sramežljiva, ker ustvarjalci nismo prav dobro vedeli, kaj bi z njo. Osnovni cilj, da nadomesti pomanjkanje prostora na hladilniku, je bil hitro dosežen, potem pa ...

Hja, potem se je zgodil LCHF (skandinavska dieta omejevanja ogljikovih hidratov), še malo za tem pa se je ugodil "zaplet" z Bosanko, ki je pozdravila rakave tumorje v glavi z naravnim petrolejem. Naj pojasnim: zdravilni učinki naftalana so precej poznani v Azerbajdžanu in (glej ga zlomka!) tudi na Hrvaškem. Ivanić-Grad velja za najpomembnejše evropsko nahajališče zdravilnega naftalana. No, potem je oče te Bosanke razkril, da njegova rešitev ne prihaja iz Hrvaška, pač pa Albanije, kjer pa v okolici Selenice že 2000 let (!!!) pridobivajo naravni bitumen.

O tem je pisal že Aristotel in tudi Vem, kaj jem.

Naval, ki se je takrat zgodil na maile Vem, kaj jem, je spominjal na ddos hekerski napad ... Bilo je množično! In odzivi so bili raznoliki. Zelo raznoliki. Čeprav, ko danes ocenjujem, bilo je več pozitivnih, kot negativnih, ki pa jih tudi ni bilo malo. Morda bi morali te stvari tudi danes natančneje raziskati ...

Ko se je razburjenje malce poleglo, smo se z Vem, kaj jem (deloma) preselili v ilegalo ... Seveda je bila prva misel, da se za petrolejem skriva potencial, ki bi lahko bil tako in drugače donosen.

No, in tako je Vem, kaj jem dobil prve Googlove oglase AdSense.

:-)

Bravo jaz!

Ta korak ni bil posebej težek. Običajna spletna birokratska procedura primerna za tisti čas, ki pa mi, zaradi moje poklicne poti, ni dala miru. Seveda sem želel več in več, predvsem pa me je zanimalo, do kod lahko seže z Vecer.com, ki je takrat vendarle bil moja prva izbira (listki iz hladilnika so bili samo poligon za igranje).

In potem sem naredil prvo usodno napako, nekaj mesecev kasneje pa še naslednjo ...

Najprej sem iz spomladanskega dopusta v Egiptu dosegel, da je Google blokiral Afriko (takrat so še blokirali države in celine), nekaj mesecev kasneje pa sem še klikal iz Balija in bum ...

AdSense je videl, da Vem, kaj jem preizkuša njihove meje in so me v celoti blokiral.

Posebna zgodba je, kako sem mrzlično iskal nadomestek in ga našel v ukrajinskem nativnem oglaševanju AdNow (ta je bil takrat eden prvih na svetu), ki se je potem preselil v Moskvo in kasneje v London (obe državi sta nam še danes izven dosega - Rusija zaradi sankcij, V. Britanija zaradi Brexita), a se ne bom izgubljal v tem močvirju (ki je nekoč nosilo tudi 400 eur na dan!!!) ... Za celotno zgodbo je bolj pomembna usoda AdSensa ...

Blokada!

Googla ni in ni bilo mogoče prepričati, da je šlo samo za eksperiment ...

Blokada je bila tudi na področju komunikacij.

Potem se je pisalo leto 2024.

Dolgih 7 let je trajalo, da so zakoni EU zahtevali, da tudi Google briše zgodovinski spomin in jeseni 2024 so zidovi padli.

Vsaj meni se je zdelo tako ...

Trajalo je nekaj časa, da sem sploh opazil, ker Vem, kaj jem še vedno ni bil pri vrhu med mojih prioritet. Lani ob tem času pa sem se začel poigravati z idejo, da morda ponovim svojo križevo pot.

Če sem čisto iskren, kljub enormnemu naporu ob prvi splavitvi Vem, kaj jem se je nekaj svetlih trenutkov vendarle pokazalo ...

Kakorkoli ...

Lani sem torej skrbno prenovil stran (ki, mimogrede, ni bila še nikdar resno nadgrajena), malenkost popravil izgled, poenostavil navigacijo, pometal stvari, ki niso zaživele, in oddal prijavo za AdSense.

Nekaj dni za tem: zavrnitev.

Vmes sem popravljal, se prijavljal in bil spet zavrnjen.

To sem ponovil tolikokrat, da mi niso več dovolili, da se prijavljam vsak dan, pač pa so mi roke podaljševali postopoma do sedanjih 14 dni.

No, po enem letu sem še vedno na 14 dneh blokade, še vedno se prijavljam in kar naprej sem zavrnjen.

Ker je Google vseskozi prijazen, ne napiše, kaj je razlog, tako, da tavam in delam po občutku. No, ko mi je lani na Silvestrovo v Dubaju počil film (ja, verjetno je bilo to moje zadnje Novo leto pri Arabcih), sem bil odločen, da prekinem svoj angažma z AdSense ... Pa se je potem zgodilo, da sem moral noč preživeti na letališču, kjer mi je neznan glas kar naprej ponavljal: vztrajaj, vztraja, vztrajaj ...

Le kako, ko pa sem naredil vse, kar sem vedel?

Umetna inteligenca, seveda!

AI sem jo uporabljal že prej, a se nisem spomnil, da jo lahko uporabim tudi za popravljanje spletnih strani. Začel sem z OpenAI, potem Gemini, pa Perplexity, ki ga že nekaj let uporabljam na u3.si, aprila, ko sem bil spet na točki nič in neštetokrat zavrnjen, pa se mi je pokazal Claude.ai s svojimi API knjižnicami in dodatki ...

Claude mi je takoj povedal: narobe delaš to, to in to ... Claude ni prijazen. Če pa mu še naročiš naj bo strog in natančen, pa se vam zagotovo ne piše dobro.

Danes vem, da je Chat GPT prijazna muca, da ga za resna opravila sploh ne velja uporabiti. Je pa dober za klepet kar tako, za brainstroming, za nabiranje idej ... Res je fantastičen in vesel sem, da sem našel novega sogovornika (ja, vem, da je stroj, a vseeno).

Claude je zelo strog.

Morda sem ga tudi zato mučil in mučil z Vem, kaj jem, da sva na koncu prišla do srčike problema.

Zdravstvene teme na spletu so prosto po Googlu že nekaj časa podvržene izredno strogim standardom (Google z lahkoto preveri vse še tako trivialne trditve - pazite se, če se slučajno zatipkate pri imenih in Google ne najde lastnika citata, ki ga omenjate - to je zanj rdeči alarm, ki se ga ne rešite kar tako). Poleg tega so razvili še metodo YMYL (Your Money or Your Life - pazite se, če kaj prodajate, ker ne bo šlo nič skozi!) in seveda E-E-A-T (Experience - Expertise - Authoritativeness - Trustworthiness - velja za vsako posebej!) ... Skratka ... Zdravstvene vsebine danes niti približno niso tako naivne, kot bile nekoč. Pravil, ki jih zagovarja AdSense, pa je nešteto.

Res nešteto!

In ja ... Claude zna biti zelo zajeban. Pa tudi pošten, ko ti kaj uspe. Pohvali vas sicer ne, graja pa tudi ne (GPT kar naprej opleta z dobrimi in slabimi novicami tudi, ko jih ni).

No, in tako sem 2 mesca nazaj prišel na idejo, da bi mi Claude pomagal dopolniti, nadgraditi in razširiti vsebine Vem, kaj jem ... Vendar: Vem, kaj jem ni od včeraj in v tem času se je nabralo 3514 člankov. Ne, to ni malo ... To je OGROMNO! Res ogromno ... Take mase ni mogoče nadgraditi naenkrat. Potrebujete sistem ...

In sem misli najprej ... Najprej sem naredil 100 zadnjih člankov ... Potem postopoma vsak dan nove ... A Google je še vedno rekel: ne.

Potem sem obogatil 100 najbolj klikanih v zadnjem letu.

Google je rekel: ne.

Potem sem članke razdelil v 3 skupine:

1. zanimive in klikane
   
2. potencialno in terminsko zanimive
   
3. vse ostalo

Naredil sem prvi dve točki in prišel do številke 1500 člankov. Še 2000 mi jih manjka. A je Google spet rekel: ne.

In sem tuhtal in tuhtal in gnjavil AI modele po dolgem in počez (če bi bili ljudje, bi me že zdavnaj nagnali) ... No, potem pa sem dobil preblisk: narediti merljiv sistem kakovosti AdSense Risk Score.

Ideja je bila taka: AI pregledal članek, ga ocenil po recimo 7 kriterijih in iz tega naredi skupno oceno, ki bi mi pomagala, katerega od 2000 manjkajočih člankov naj prednostno obravnavam.

In to sem naredil.

Pravzaprav mi je naredil Claude.ai.

In ker nisem bil zadovoljen, mi je pomagal še Chat GPT ... Na koncu sem ustvaril ocenjevalni monstrum, ki me je napolnil z upanjem ... Vsakemu članku določim (pazi to):

• adsense_risk
  
• medical_claim_risk
  
• misinformation_risk
  
• clickbait_risk_title
  
• clickbait_risk_subtitle
  
• body_risk
  
• trust_score
  
• content_quality
  
• eeat_score
  
• priority_score

10 kriterijev!

Seveda sem bil ponosen, ko sem videl prve ocene ... Izjemno!

In sem prelistal prvih nekaj člankov.

Res izjemno!

Kar strinjal sem se z ocenami, ki sem jih dobil s programom. Ja, jaz bi tudi tako ocenil.

Potem pa ...

Pomotoma sem ocenjeval članek, ki je že bil obogaten in bi moral ustrezati novim pravilom.

Pa ni!

Kako ne?

Pogledam še enkrat, preverim dejstva, citate, internet in eksterne povezave, a ocena tveganja za AdSense je bila še zmeraj 70. Previsoko!

Ponovno sem se zagrizel v kodo, ponovil postopek s Clude in GPT, uporabil sem več jezikovnih (in programerskih!) modelov in tu sledi bistveno spoznanje, druga točka preloma: v drugo sem dobil povsem drugačne rezultate.

In tudi v tretje!

To pa nekaj ne bo štimalo?!

Vprašam Claude, ki mi govori, da moram natančneje definirati pravila, da bi morali biti teksti bolj absolutističen, v vsaki besedni zvezi je našel nasvet za "zdravljenje brez zdravnika" ... Tudi v tekstih, ki jih je sam spisal. Hm ...

Chat GPT je bil še bolj predrzen. Predlagal je, da naj na konec vsakega članka napišem: "Če bi bil Googlov AdSense reviewer, bi ta članek zavrnil zaradi ..." In še doda: "To bi bilo zelo uporabno."

Ja, pa kaj še ...

Strinjam se z ugotovitvijo, ki sta mi jo napisala oba modela: "Avtomatsko ocenjevanje člankov ne more biti dovolj zanesljivo zaradi premalo natančnih pravil točkovanja."

In še ... Chat GPT celo predlaga, da naj naredim kalibracijo, AI pa naj samo vrača opisna dejstva, ne ocen. In nadaljuje: "Ocenjevalni sistem bi prilagajal tako dolgo, da bi članke razvrstil tako, kot bi jih razvrstil izkušen urednik."

Ja, zakaj pa bi potem sploh potreboval AI?!

Povedano drugače: če potrebujete eksaktne rezultate, jih z AI (še) ne boste dobili (tudi Fable ni tak!). Edino, kar je bilo res hitro pri AI, je bil program, ki pa bi ga moral še in še nadgrajevati. In ker AI to res hitro opravi, bi ma lahko še nap***il, želenega cilja pa verjetno nikdar ne bi dosegel.

Eh, brez veze!

Torej: Če potrebujete jasna, natančna in verodostojna pravila, je AI na nivoju štorastega osnovnošolca, ki mu veliko stvari ni jasnih.

Še dobro, da je ocenjevanje člankov padlo v vodo, ker sem podobno funkcionalnost nameraval narediti tudi v aplikaciji Prehransko oko, ki bi iz slikane hrane poskusila prepoznati prehranske trende. Danes vem, da to ne gre in škoda časa, da bi ga zapravljal za nezanesljivo ugibanje.

No, tukaj je AI bolj podoben IA.