Svet po internetu je takšen, kot bi bil, če bi lahko bili vsi anonimni.

Vedno bolj sem prepričan, da je internet naše ogledalo. Pa ne ogledalo na fizični ravni, pač pa ogledalo tega, kaj se človeštvu dogaja v glavi.

Na izkrivljeno internetno podobo sveta sem najprej naletel pred časom, ko sem iskal informacije o ledeni dobi. Na prvih petih straneh sem izvedel vse o Mannyju, Diegu in Sidu. Če bi se pred desetimi leti dal zamrzniti in bi se danes zbudil, bi gotovo imel občutek, da je znanstvenikom uspelo k življenju obuditi govorečega mamuta in tigra. Podobna zmeda se dogaja s pingvini na Madagaskarju, bolj kot Labodji spev pa je na YouTube popularen ples podvodnih konjev in kaj vem katere risanke.

Če želim poiskati trenutne vrhunce na glasbenem področju, me je kar strah pogledati milijone jokajočih posnetkov pravkar odkritih talentov. Nedavno sem obnemel ob petju brezdomske korejske sirote Sungbong Choija (fant ima res nezemeljski glas), kmalu za njim pa je tisoč različic kastratov Justina Bieberja, ki se pačijo s krtačo v roki pred ogledalom v kopalnici. Mislijo, če je uspel Justin, lahko tudi oni.

Ja, pa ja ... O glasbi pa nič.

Ko vpišete v Google Maribor, dobite na tretjem mestu spletno stran nogometnega kluba, na sedmem pa stran letališča. Če ne bi poznal razmer v mestu pod Pohorjem, bi gotovo mislil, da gre za pomembno športno, kulturno in transportno središče. Pa je to vendarle bolje kot pri Alenki Bratušek, ki ima na prvem mestu video posnetek nastopa na CNN s polomljeno angleščino. Pri Janezu Janši dobimo na prvi strani povezavo do filma, ki ga lahko razumemo tudi, da si Slovenci množično spreminjamo imena - vsi mi smo Janezi Janše. Pri Lojzetu Peterletu pa najdemo 20 let stare obljube, da bo Slovenija Švica, poleg pa je še intervju za Playboy. Verjetno to ni ravno referenca, ki bi si jo želel evroposlanec z dosmrtnim mandatom.

In zakaj to pišem? Zato, ker se vse preveč dogaja, da verjamemo internetu in si o ljudeh in stvareh ustvarjamo sliko po tem, kar nam vrne iskalnik.