Sedaj, ko smo Slovenci bogatejši za šest novih plačljivih kanalov in, ko lokalne TV postaje rastejo, kot gobe po dežju, se je smiselno vprašati, kaj nam je prinesel skok v digitalno ero, pred tem smo morali menjati sprejemnike, od pamtiveka pa plačujemo poleg obvezne RTV naročnino še kabelskega operaterja. V deželici na sončni strani Alp je postalo samoumevno, da moraš imeti ponudnika TV signala. Da bi to kdo počel sam na svojo pest, nikomur niti na misel ne pride. Pa smo še pred 20 leti bili sami gospodarji na svoji zemlji in sami upravljali z antenami. Kakršne koli so že bile.

A pustimo tehnologijo nekoliko na strani in se ozrimo po vsebini. Bi si lahko pred 20 leti predstavljali TV kanal, ki bi imel eno samo samcato oddajo lastne produkcije. Vse ostalo so kupljene vsebine, ali ponovitve ponovitev. To je namreč še ena slovenska posebnost, da si lahko z eno oddajo in nekaj sosedskimi nadaljevankami največji. Res me mika, da bi vsak dan poskrbel za eno uro informativnega programa, ostalo pa bi zbral na YouTube, TopShop bi itak prišel sam od sebe, reklame pa bi kasiral zgolj toliko, da bi imel za kosilo in še kak priboljšek.

Pa mislite, da bi mi uspel tak podvig? Verjetno bi. A poanta ni v tem. Problem namreč je, da smo gledalci sami pomagali izoblikovati slovenceljski TV vzorec, kjer smo zadovoljni s prebirkom od prebranega, ne iščemo presežkov in se zabavamo ob stvareh, ki so se jim na zahodu smejali pred pol desetletja.

Le kako se bomo odlepili od sivine povprečja? Kako smo lahko drugačni od drugih? Kako smo lahko inovativnejši, kreativnejši, aktivnejši, zavzetejši od drugih? Se vam ne zdi, da doživljamo iste stvari, kot so ih pred leti na drugi strani Atlantika, poleg tega pa smo še tako predvidljivi, da ni treba biti Einstein, da vsakdo ugotovi na kaj padamo Slovenci: vse kar se sveti in ima nalepko "Made in USA" je cool, ostalo pa šit.

Za začetek bi bilo dobro, če bi za en teden ugasnili televizor. No, pa tudi monitorje.