Svet še nikdar ni videl toliko nasilja, kot zadnja leta. Vlade po celem svetu te posnetke posredno celo spodbujajo, po drugi strani pa, ko se neredi zgodijo pred njihovim pragom, skušajo ukrepati tako, da ugasnejo internet. Vedno v imenu demokracije!

Se še spomnite, ko je Hitchcook leta 1963 posnel Ptiče? Film je dolgo časa veljal za najbolj grozno grozljivko , danes pa mladina gleda na ta film precej nezainteresirano. V poplavi današnjih filmskih prizorov nasilja, smo ljudje enostavno otopeli in ne reagiramo več na nasilje. In prav to se lahko zgodi čez nekaj let, če bomo še naprej bombardirani s posnetki, ki prihajajo iz Libije, včeraj iz Egipta in Tunizije, že jutri pa se lahko val protestov zgodi tik pred našimi vrati (Zagreb se v zadnjem času nevarno veliko omenja na Facebooku). Bojmo se dneva, ko se bo človeštvo navadili na nasilje brez igralcev in kulis.

Dan, ko se je rodil Twitter

Brez sodobnih tehnologij današnjih nemirov ne bi bilo. Ali pa bi bili in mi ne bi vedeli zanje.

Zgodbo o tehnologiji v rokah množic moramo začeti z "SMS revolucijo" na Filipinih leta 2001, ko je peščici upornikom uspelo strmoglaviti režim predsednika Josepha Estrada. Takratna filipinska oblast je očitno podcenjevala potencial množic, glavni organizatorji revolucije pa so vse skupaj upravljali s kratkimi sporočili SMS. Seveda je bila mreža sodelavcev vzpostavljena že pred protesti, zato ne moremo govoriti o spontanem uporu, je pa bilo prvič, da je množica uporabila tehnologijo pri boju za svoje pravice.

O internetu, kot močnem orožju revolucionarjev, se je začelo govoriti januarja 2009, ko je svet obkrožil posnetek letala Airbus A320 s 155 potniki. Pilot Chelsey B. Sullenberger je imel srečo in je varno pristal na reki Hudson, nihče na letalu pa ni bil poškodovan. Čudež. Razlog za zasilen pristanek je bila jata ptic, ki se je ujela v motorje letala. Svet je takrat spremenil 23-letni Janis Krums, ki je kakšno minuto po zasilnem pristanku na splet zapisal: "V reki Hudson je letalo. Sem na trajektu, ki poskuša pobrati ljudi. Noro!"

Krums je bil sredi dogajanja, sredi kaosa, ki je zavladal v newyorškem pristanišču, s fotografijo in 140 znaki besedila pa je Twitterju poklonil najlepše darilo, kar si ga je moč zamisliti. Od takrat je namreč sistem za mikrobloge Twitter najpomembnejši informator iz kriznih področij.

Da potencial interneta presega okvirje ene države, je dve leti prej pokazal posnetek usmrtitve iraškega predsednika Sadama Huseina. Zgodba se je spremenila v farso januarja 2008, ko so za prekršek obsodili enega od paznikov (njegovega imena niso nikdar razkrili), čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da sta imela v prostorih usmrtitve samo dva visoka vladna predstavnika ob sebi mobilni telefon. Objavo posnetka je nekaj mesecev kasneje potrdila celo nova Iraška vlada sama, ko so v neko poročilo zapisali: "Posnetek, ki smo ga mi objavili na spletu, ni imel zvoka."

Od igre do prave vojne

Na področju internetnega vojskovanja so najbolj razviti Izraelci. Prvi internetno vojno so izvedli že leta 2006 med vojno v južnem Libanonu. Tudi potem niso spali. Pravzaprav so decembra 2008 ponovno demonstrirali svojo kiber-moč med spopadi za Gazo. Takrat so dobesedno preplavili splet (zlasti Twitter in bloge) s solzavimi zgodbami o zgodovinskih krivicah in o "svoji" resnici. Samo za ilustracijo: v času najhujših spopadov je bilo na Youtube vsak dan prenešenih 10.000 videov, vse lestvice najbolj gledanih posnetkov pa so bile polne spopadov na Bližnjem Vzhodu. Iz Izraelske perspektive, se razume.

Novembra 2010 je po spletu odmevalo tudi kaznovanje 46-letne Kitajke Cheng Jinping, ki so jo obsodili na leto dni zapora v prevzgojnem taborišču. Na Twitterju se je namreč ponorčevala iz kitajskih nacionalistov, na koncu pa dodala: "Napadite, jezna mladina!" Da Kitajci resno jemljejo internet, kaže dejstvo, da je Twitter pri njih blokiran od vsega začetka, poleg tega pa so v prevzgojnih taboriščih v zadnjih nekaj mesecih naredili prostora za dodanih 300.000 ljudi. Kot da bi nemire, ki jih spodbuja internet, pričakovali. Zakaj jih pa potem drugi niso?

Morda pa so in lahko danes bolje razumemo iranske oblasti, ki so lani decembra izpustile 43-letno Sakineh Mohamadi-Aštiani zaradi prešuštva obsojeno na smrt s kamenjanjem. Lani poleti je bilo v Teheranu kar nekaj "spontanih" protestov v podporo Aštianijevi, 24. julija 2010 pa so podobne proteste organizirali po celem svetu. Kako lahko ena zapornica angažira cel svet? Kako lahko sploh kdo doseže proteste v New Yorku, Londonu, Tokiu in drugih prestolnicah?

Iranska vlada je očitno pravočasno odstopila od krute namere in kdo ve, če s tem ni rešila svoje kože.

Sever Afrike in internet

Ben Ali, nedavno preminuli karizmatični predsednik, ki je iz Tunizije v 23 letih naredil evropsko turistično meko, se v primerjavi z drugimi diktatorji ni dolgo upiral. Ko je postalo jasno, da je glas ljudstva močnejši od praznih obljub politikov, je z družino zapustil Tunis, njegovi pajdaši pa so še poskušali rešiti prestol ljubljenega predsednika,. Zaman. Dobra dva tedna je bila Tunizija med najbolj iskanimi pojmi na Twitterju in Facebooku, vendar jo je hitro zasenčil Egipt, kjer Mubarak ni čakal: internet je upočasnili do te mere, da je bila njegova uporaba praktično nemogoča.

Sredi januarja se je na Facebooku pojavil napis 26-letne Egipčanke Asmae Mahfout: "Ljudje, grem na trg svobode (Tahrir Square)." Svetu je postalo jasno, da je Egipt na pragu sprememb. "Vsi govorijo o tem, da je treba ukrepati, a nihče nič ne naredi. Ljudje niso vedeli, komu lahko zaupajo, komu lahko povedo s čim se ne strinjajo. Bali so se, da jih bodo zaprli in mučili," je Mahfutova zapisala nekaj dni kasneje, ko je že vedela, da njene zapise spremlja cel svet.

Poznavalci razmer na severu Afrike so že od vsega začetka opozarjali na primer Libije, kjer je Moamer Gadafi naredil isto napako, kot pred njim Mubarak: zaprl je internet. A Libijska revolucija je drugačna. Internet je bil samo iskra, tlelo je že veliko prej. Res je tudi, da spletne komunikacije saharskih oaz še niso povsem dosegle, zato tudi za veliko grozot, ki se dogajajo, ne bomo nikdar izvedeli.

Kdo je naslednji?

Pred dobrim letom, ko je Facebook imel "samo" 400 milijonov uporabnikov (danes jih ima 100 milijonov več), se je po spletu pojavil hudomušen zapis z naslovom, kaj bi bilo, če bi bil Facebook država? To bi bila namreč tretja največja država na svetu z daleč največ kapitala in gospodarsko močjo, ki si je niti zamisliti ne moremo. Prav zato se zaporedje dogodkov vsiljuje kar samo od sebe: najprej diktature, potem države, četudi demokratične, kjer so ljudje nezadovoljni s trenutnim stanjem ... Dejstvo je, da so v vsaki od zgoraj omenjenih držav odpovedali varuhi miru in reda, tudi varuhi demokracije so se poskrili. Ljudje so naveličani politike. Naveličani so, da jih nekdo, ki nima stika z realnim življenjem, omejuje in postavlja neživljenjska pravila. V času, ko so ljudje živeli izolirano (beri: brez interneta), so metode ustrahovanja delovale, v času interneta pa ne.

Zato lahko val protestov ob Sredozemlju razumemo kot najavo vojne politiki, administraciji in birokraciji, ključna pri tem pa je peščica računalnikarjev, ki skrbi, da internetni strežniki delujejo.