Ste kdaj pomislili, da bi imeli tretje oko? Ne mislim na tretje oko sredi čela, pač pa na oko na zatilju. Če že lahko izbiramo, zakaj ne bi človek imel možnosti videti, kaj se dogaja za njegovim hrbtom. Sodobna tehnologija to omogoča, le prav odštekani morate biti, da si daste na zatilje trajno pritrditi kamero.

Predstavljajte si, kakšne probleme bi imeli sodelavci ali sosedje, ki vas ne bi mogli ogovarjati za hrbtom. Zdi se mi, da bi bilo tretje oko za Slovence prava nadloga.

Na univerzi v Massachusettsu hodijo študentje naokrog s posebnimi očali, ki prepoznavajo objekte v okolici, še bolj presenetljiv pa je sistem za prepoznavo oseb. S takim sistemom se vam na očesno zenico projicira slika Facebooka, kjer imate vse informacije o sogovorniku, o družini, prijateljih, še celo trače in blogarske pikantnosti dobite servirane na krožniku. Tako veste o sogovorniku več, kot si on misli in, kot bi želel. No, morda bo prav zato, ker ljudje svoje skrivnosti radi držimo zase, ta sistem propadel, a računalnikarji so tako ponosni na vizualna iskanja, da ne bodo zlepa popustili.

Si predstavljate, da bi vsi uporabljali tak sistem? Razen v primeru bank in zavarovalnic, ki itak želijo vedeti (in tudi izvedo!) vse o vas preden vam odobrijo kredit, tak sistem verjetno ne bi dolgo živel. Predstavljajte si, da greste na zmenek in imate seznam vseh bivših vaše bodoče. Ali pa, predstavljajte si poslovni sestanek, kjer iz Facebooka izveste, kaj si sogovornik misli o vas. Vedeti preveč o soljudeh ni pametno, še manj pa, da drugi vedo več o vas.

Še en primer moramo obdelati. V Angliji zapornikom že nekaj časa vgrajujejo čipe z GPS oddajniki. Prav tako s temi čipi opremljajo otroke bogatašev v Mehiki, ker se bojijo ugrabitev in izsiljevanj. Zaenkrat je ta tehnologija še draga, države celega sveta pa sanjajo, kako bi celotno prebivalstvo opremili s takimi oddajniki in potem zaračunavali cestnino, uporabo pločnikov, parkov, prehodov za pešce, prav tako bi vas nadzirali, kje se gibljete, kam potujete, s kom se družite. Če vprašate državo, bi vse to počeli v imenu varnosti.

Na koncu pa, veste kaj je skupnega vsem trem zgodbam? Mi se nad tem zgražamo, naši vnuki pa ne bodo znali živeti brez tovrstne tehnološke navlake.

živela prihodnost!