Poznamo števce za vodo, števce za elektriko, pa števce za plin, internetne števce, vse bolj priljubljeni so števci za centralno. Kot kaže smo ljudje obsedeni s števci, kar pa ni dobro.

Poznam soseda, ki odkar ima števec za vodo, venomer buli vanj in še vode na stranišču ne upa potegniti. Tudi takrat, ko že pošteno smrdi. Špara. Pravi, da šele sedaj, ko ima števec, vidi, kako požrešen je njegov straniščni kotliček. Z ekološkega in ekonomskega vidika ima seveda prav, iz higienskega pa ne. Mnogi šparajo z vodo do te mere, da se čelo umivajo ne več.

Poznam spet drugega soseda, ki vsak večer hiti zapirati radiatorje. Pravzaprav jih je že vso lansko zimo imel zaprte in se je grel le ob pomoči cevi, ki gredo iz ene etaže v drugo. Sam je varčevalni ukrep razlagal s tem, da ima itak sredinsko stanovanje in se greje s toploto sosedov, sicer pa mu radiatorji preveč izsušijo zrak, kar ga še posebej moti. Pa je zato v plašču hodil spat, a prihranil je kup denarja. Letos bo zagotovo spet šparoven.

Potem poznam kar nekaj mandeljcev, ki tankajo vedno in samo za 10 evrov. Bojda s tem varčujejo z bencinom, ne računajo pa, da za vsak obisk črpalke porabijo deci ali dva bencina.

Poznam tudi take, ki kupujejo najcenejši toaletni papir. Ni pomembno, če je na rolicah manj papirja, če zato, ker je enoplasten, ga več porabite... Pomembno je, da je najcenejši.

Skratka... Števci, nižje cene in prihranki so samo voda na mlin potrošniški kulturi. Če bi znali obračunati vse vplive, bi videli, da stane vgradnja in vzdrževanja števca več, kot je prihranek. Tudi večina najcenejših stvari je kratkega veka in ste prisiljeni kupovati več in pogosteje. Verjetno pa ni namen vseh teh ukrepov, da bi več trošili, pač pa, da bi se racionalno obnašali. In ker racionalne rešitve na kratek rok običajno niso poceni, se nihče ne zmeni zanj. Družba pa še naprej živi pod vplivom akcij, popustov in kvazi-prihrankov.

O racionalnosti itak nihče ne govori, ker pač trgovcem ne prinaša dobička.