Nekoč je živel kralj, ki je imel vse razen sreče. Čeprav je bil neizmerno bogat, srečen ni bil. Zato je naredil to ...

Nekoč je živel kralj, ki je Imel vse, kar si je zamislil, a je bil kljub vsemu naveličan in zdolgočasen. Pa tudi srečen ni bil. Ko mu je nekega dne prišlo na uho, da bo nesrečen dokler ne obleče srajce sreče, je nemudoma poslal svoje sluge, da jo najdejo in mu jo prinesejo.

In so šli ...

Prehodili so vse kraje v kraljestvu. Preiskali so vsak kotiček, zelo natančno so preiskali celo kraljestvo, a srečne srajce niso našli.

Iskali so pri revežih, a je vsak imel milijon skrbi. Obiskali so bogataše, ki jih je skrbelo, kako skriti bogastvo. Obiskali so vplivne, ki jih je skrbelo, kaj bo, ko ne bodo več vplivni. Obiskali so na tisoče različnih ljudi in vsak je imel skrbi in strahove, zaradi česar njihova srajca ni mogla biti srajca sreče.

Ko so kraljestvo prehodili po dolgem in počez in že skoraj obupali, so v daljavi zaslišali petje nekega pastirja. Takoj so šli k njemu in ga vprašali, zakaj poje?

"Pojem zato, ker sem srečen," jim je odgovoril.

Kraljevi odposlanci so se spogledali, povesili pogled in se praznih rok vrnili h kralju. Srečni pastir je bil namreč brez srajce.