Sinoči me je najprej pritegnila država nastanka tega znanstveno-fantastičnega filma, potem pa, ko sem ugotovil, da sem pred leti že gledal ta dolgočasen in zaspani film, sem vztrajal do konca. Najprej zato, ker sem že pozabil konec (morda zato, ker ga ni), potem pa tudi zato, ker smo, če predpostavimo, da je korona epidemije konec, nekaj takega tudi sami preživljali. Morda bodo moji občutki o filmu tokrat drugačni, sem si mislil ...

In res so bili!

Kot lahko razberete iz tega zapisa, sem navdušen nad zgodbo in aktualnostjo, čeprav je vse to staro več kot 66 let. Izjemno! In se zelo razmišljujoče.

Najprej, za kaj gre ...

Preden je švedski pesnik, pisatelj in mornar Harry Artinson postal Nobelov nagrajenec (leta 1974 jo je dobil za literaturo), je 13. oktobra 1956 izdal pesniško zbirko (!!!) Aniara. Delo so prevedli v 20 jezikov, leta 2018 pa po zgodbi posneli film.

Na Švedskem!

Zgodba vse od objave privlači veliko sledilcev. Po njej so leta 1959 naredili opero, leta 2010 je švedski težkometalni bend Seventh Wonder izdal glasbeni album The Great Escape, depresivna in žalostna zgodba pa je še vedno aktualna. V korona času še sploh!

Aniara (v starogrškem prevodu je to oznaka za nekoga, ki je žalosten in obupan, bolj sodobna razlaga pa je, da gre za skovanko Ni-klja in Ar-agona, obojega je na Zemlji veliko, s predpono a-, ki predstavlja nekaj negativnega) je ogromna transportno-luksuzna ladja, ki vozi ljudi na Mars. življenje na Zemlji je namreč postalo nevzdržno, zato je ta pot za večino itak enosmerna.

Nekje na sredi v njih trči nek predmet, ki jim pobere vso gorivo in spremeni smer potovanja. Namesto na Mars se njihova pot spremeni v brezciljno neskončno tavanje po vesolju.

Po petih letih se jim sicer pokaže žarek upanja, a ladje ni mogoče preusmeriti.

Film sicer prikazuje nekaj prelomnic, a potniki postajajo vse bolj depresivni, brezvoljni, naveličani ...

Po nekaj letih tavanja po vesolju, se nekomu posveti, da bi lahko nove generacije nadaljevale njihovo delo, a v deprimirano okolje rojeni novorojenčki ne prinašajo presežkov.

Po 5.982.407 letih potovanja, ko na ladji ni več nikogar, Aniara vendarle doseže planet GM-54 v ozvezdju Lyra, ki je na las podoben Zemlji. žal prepozno ...

Torej: ključno vprašanje je, kaj ljudi žene naprej? Kaj nas motivira? Če pred nami ni prihodnosti, ne morejo še tako divje zabave, orgije in najbolj nori kulti premagati depresije, ki se nabira v nas. Depresija je nepremagljiva pot v konec.

Če bi Martinson še danes živel, bi verjetno napisal podobnih 103 pesmi. Torej: ko se zgodba Aniare začne, je konec neizbežen.